Friday, September 16, 2022

Ko besede obmolknejo. Mami Tebi, v spomin 💜 in Velika Hvala.

Vsak otrok si želi, predvsem resnično občutiti, svoje starše srečne. Kot vemo je življenje zmes vsega in zapis časa in dogodkov je viden na obrazih naših ljubih. Nov zapis živečega se prične z ze prinešenim in na to ožigosanim otroštvom. Skozi življenje, če se ne zavedamo, kako pomembno je delo na sebi, kako pomembno je zavedanje živosti trenutka, potem se nepredelanih potlačenih občutkov iz dogodkov, skozi čas več ne da skriti. 

Smo, kot otroci sebični, če od staršev pričakujemo, Naprimer, da živijo tudi sebe? In kaj sploh to pomeni?

Starševska naloga je veliko večja, kot le finančna stabilnost tega danes tako materilanega sveta. Ko je, je lepo in precej lažje, kaj pa ko je ni? Takrat so v ospredju, zavedajmo se tega, da zdaj še bolj, kot kdajkoli prej, nujno potrebne poleg ljubezni, vrednote. Vendar kaj so vrednote? Katere? In čemu? In ali jih samo učimo Ali jih dejansko zivimo, ko jih učimo? 

Vrednote, so lastnosti, način razmišljanja delovanja, ki jih vsakodnevno predajamo in kot starši učimo naprej. Pokazatelj časa nam pove ali smo jih predali S svojim primerom in delovanjem ali pa smo samo dobri govorci s površinskim delovanjem. Živimo v dobi kjer povedano zahteva integriteto s skladnostjo našega delovanja. Tega se kupiti ne da. 

Med pokazatelje naših vrednot, umeščam tudi obdobje finančne nestabilnosti. Tudi ta je lahko del življenjskega učenja, ki nam, če se za to odpremo, veliko da. In prav ta, ki spada v poglavitno korensko čakro je še kako pomembna. Kakšno vrednost dam sebi, ko nimam, kakšno ko imam in kaj bom s tem naučila svoje potomce. 

Mama, ki je dala življenje, je resnično samo ena in edina. Tako kot mati zemlja. A ne pozabimo, lahko se odločita tudi drugače in zivljenje prekineta.

Kaj pa če si nezazeljen otrok? Če si, kot otrok v breme? To boli in se čuti. A vse to je izkustvo, že davnaj določeno. Ljudje s takšnim zivljenskim zapisom imajo veliko dela na sebi. Najprej poiskati sebe, se naučiti sebi podariti ljubezen, zazvzeti svoja stališča do vrednot in šele na to, predajanje le teh naprej.

Vsaka mama, ki je dala življenje, ne glede na starost, je sledilo: Sedaj se od nje pričakuje, da bo predala vso ljubezen tega sveta, kot zna. Kaj pa če jo sama ni imela? Kako jo potem lahko preda? Kaj lahko preda? A svet pričakuje od nje? Kdo je ta svet? Kdo so tisti, ki vršijo ta pritisk? Za pritisk, ko je, za to odgovorne smo me same. Ne dovolimo si tega. In ne trgajmo se brutalno med sabo. Zenska osnovna bit je neznost. Spodbujajmo jo. Do sebe, da jo lahko predamo drugim. 

Ko življenje daš in smo se odločile prevzeti nalogo matere, za tem obstaja neka naloga. Amen. Osvobajanje zadanih druzbenih pritiskov, kaksna naj bi sodobna mama bila in vsa ta pričakovanja,  lahko so zelo pogubna in izcrpajo. Zato razumem mnoge, ki se odlocijo za hitro povrsinsko razumsko delovanje, kajti poglobljenost do cujecnosti zahteva celega cloveka, predsvem tistega, ki se pogleda v ogledalo in si prizna, da cesa ne zna, ne zmore, ali si ne zeli. A samospoznanje in priznanje prinašata radost in mir. Za nekatere mame je lahko bila naloga le ta, da življenje da. 

Verjamem, da ima vsaka zlata mama svojo unikatno misijo. Do kam i kako, z vsakim otrokom, ko jih je več, edinstveno. Bolj, ko se človeško tega zavedamo, več lahko damo in se predamo.

Moja ljuba mama je za sebe svojo ulogo do perfekcije v tem življenju do konca odigrala. A vseeno v mojem srcu, pa čeprav sem te spustila, prezgodaj si odšla. 

Samo da dočakam penzijo, je govorila. Kaj bo po tem? Kaj se čaka, ko je življenje tukaj in sedaj? Ali pa, samo da otroci odrastejo, potem bom. Kaj? Če pa se življenje dogaja vsem zdaj? 

In tako V čakanju do željenega cilja, življenje ugasne nepričakovano. Kaj po tem? Je naloga dovršena? Smo sanjali zaman? Nas življenje razočara?

Zapisujem misli z željo in namero, da nam pride v podkožje, da se ŽIVLJENJE ODVIJA SEDAJ. Ne ko nekaj bo! Ali ko nekaj bomo! 

Poslovila se je nekaj mesecev pred penzijo, ki jo sploh ni dočakala. Pri 63. letih s penzijo bi resnično lahko samo še, kot si je to ona zamišljala, uživala? In zdaj je vse zaman, ker te več ni. Kaj pa mi? 

Zavestno delovanje je pomeben faktor osebnega razvoja in delovanja v sedaj. Razumem, včasih preprosto te moči ni. Vsaj poskusimo, ne bodimo gluhi za to. Od nekdaj verjamem v male korake, da kreirajo velike. 

Pravijo in učimo se kreirati svojo stvarnost. Ob njenem nenandnem odhodu so se mi na trenutek zamajala tla z vprašanjem ali je to zares sploh mogoče. Kajti moja mama, Verjela je, da ji bo uspelo, a do cilja ni prišla. Kaj me življenje uči? Če sem še tu, me zagotovo še uči...

Vendar se zavedam, da je vse točno tako, kot je v danem trenutku za vse najbolj prav. Vsak svoje življenje živi s svojim križem odločitev, ki prinašajo tiste in takšne lekcije, ki jih potrebuješ, da se dviguješ.

Življenje, kot ga danes razumem, je za mene zmes naloženih situacij. Te se ponavljajo, kot se ponavlja zgodovina. In samo v nas samih je tista moč, ki dviguje in je pokazatelj na kateri stopnji in s kakšnim načinom smo se dvignili višje ali obstali. Višje ko se dvigneš, višja kot je tvoja stopnja delovanja ali v mojem jeziku višja kot je energetska čistost in pretočnost, takšna je tudi slika našega trenutnega stanja v nas in okrog nas.

Ko delujemo, smo ves čas vpeti v neka odločanja. In  Tega se ne bojmo. Ali deluješ in živiš, ali pa samo na mestu stojiš in čakaš? Kje si ti zdaj? 

Kakšen želim biti, ko bom starš? Kakšne vrednote so mi pomembne? S kakšno osebo želim graditi skupno celico? Ta in še mnoga vprašanja bi si morali zastaviti vsi preden se spustimo v nalogo starševstva. Tudi umes ni prepozno. A predviden zaključek s staršem v scenarij otroka ne paše. Ni ga. Veš da bo, da je. A obnašamo se večkrat, kot da smo vsi večni in zato, kdor bere ta blog in ima starše žive, Ali si sam starš, vsak dan in vsak trenutek je pomemben. Ni potrebno biti ves čas skupaj a ko smo, bodimo prisotni z vsem kar smo. In ničesar ne jemljimo za samoumevno, samo zato, ker so Ali smo starši. 

Ne! Tudi oni in mi smo otroci s svojim otroštvom, svoji ljudje s svojimi zgodbami in s svojim življenjem. In prav je, da si jih povemo. In ljubi starši, Ne tiščite skrivnosti vaših zgodb in občutkov nemoči v sebi, ker vse te so tudi del nas, vaših in naših otrok. Tako je. In lahko je lažje za vse, če si priznamo, podelimo in spustimo, morda kdaj skupaj tudi kaj popravimo, izboljšamo.

Kaj pa je zares naša naloga, da jo izpolnimo, kot starš? Za mene je prezgodaj odšla. A za njo morda ravno v pravem času. Ko sem na dan, preden je krsto prekrila tista crna zemlja in je bela golobica njej v poklon  svobodno poletela pod svetlim nebom, tik pred tem, sem še zadnjič pogledla v njen spokojen in spočit obraz. Brez ene same gubice njenega življenskega nemira in takrat mi je bilo jasno, da je tako, kot je bilo, za njo zares najbolj prav. 

Ta izraz sem večno iskala, še za časa njenega življenja. Je zabolelo močno, a pač je moralo biti tako. Zakaj sem to zapisala? Zato, da tisti, ki smo, dojamemo kako zelo pomembno je, da smo ob naših otrocih pristni v radosti in ranljivosti, ker to tvori našo osebnostno stvarno realnost. Iskreno, pristno, čuječe in čuteče v vseh odtenkih. 

Mnogim Večna borba samim s sabo to ne dopušča, a vsaj potrudimo se. Miren ti, mirno tvoje dete. Ne obratno.

Vsak otrok ima s staršem svojo povezavo in svojo misijo. Tako vzgoja enotna ne deluje enako na enega ali drugega otroka. Neka podlaga je, a poudarjam: stvarnost odnosa je unikatna z vsakim otrokom posebej! In ni dovolj samo ljubezen. Je, ko jo ziviš in zares razumeš. Ljubezen ni samo brezpogojno razdajanje, ljubečnost in čuječnost. Ljubezen So tudi meje, in zahteve. A če jo nekdo sploh ni imel in si jo začasa življenja sebi ni dal, kako jo boš drugemu sploh pristno potem naprej predal. 

Kaj nam starši zapustijo? Točno to, do katere stopnje osebnega razvoja so prišli in v svojem vedenju imeli za prav in da je dovolj. Tako je, vedno točno to in tako, kot je najbolj prav. Tudi za nas, tiste, ki v nadaljevanju z tem izkustvom ostanemo. 

Vsako življenje ima svoj cikel in Vsak odnos naj ima svoj zavesten cikel. Tako bo bolj Bogato. 

Pravijo, da Bog k sebi dobre duše hitro vzame. In tako se je tudi zgodilo. Nepričakovano in hitro. Čez noč, je odšla. Večer pred njenim odhodom, sva posedali dlje, kot bi sicer in kar ni se odpravila spat. Poslovili sva se s poljubom in dogovorom, da bova jutri poklicali vse njene sestre, ker sva se namenili na pot v mesto njenega hrepenjnja, da gre domov. V Beograd za prvi maj. In kaj se je zgodilo naslednji dan? Poklicala sem prav vse...

Bila mi je vse. Vse v eni osebi. Mama, oče, babice, teta, stric, vse. Njena ponosna drža, kljub težkemu življenju nas je vse poganjala, da smo hodili pošteno in vedno naprej. Vedno je znala brezpogojno prisluhniti in se s svojo ljubečno prijaznostjo dotakniti src. Nikoli ji ni bilo nič težko in vedno je imela odprta vrata, za vse. V mojih očeh najmočnejša ženska s svojim prav. A mnogi jo  zares sploh niso poznali. Le peščica nas je! 



Najin Večen tandem mama hči, je bilo iskanje perfekcije, ena v drugi, ki je ni, a ti si jo videla in jo na svoj način s svojim prav, tudi odživela. Ko sem našla to sliko, sem se vprašala zakaj mi jo nikoli nisi pokazala? Kdo je ta deklica, tako čista in nedolžna a v njenih očeh…in ko sem zavrtela film skozi kaj vse si skozi življenje šla. Jokala sem in jokala, občutila vse in še tisto za tebe, da prečistim to bolečino in žalost te težke zgodbe katera je v tišini s teboj zdaj za vedno odšla. Ko si obmolknila, si nehala živeti in samo še bila. 

Misija odnosa mama in hči do perfekcije ni enostavna. A kali. Kali človeka do obisti. In le tako, sem sebi in tebi danes Hvaležna, da sem se gnala in samostojno premagala ovire do poti, ki sem jo tako iskala.

Pa vendar, vsa ta Visoka pričakovanja, so me popeljala globlje.  Je možno, ko postane tako težko in naporno, to spremeniti? Moja vera je za vse odnose, da da. In to sem si tudi dokazala.

A vsak ima svoj izbor. Tudi na to sem si odgovorila. In Najtežje je, ko gre za naše starše, doživljanje in iskanje pomankljivosti v odnosu, z delovanjem po večnem dokazovanja. Recimo temu Ne. Lahko je drugače in lažje, ko smo enotni in sta obe strani pripravljeni za to rast.  

Nikoli ne pozabimo in v srcu takrat naj odzvanja ljubezen. Ko ni mogoče, da bi starš delal na sebi se zavedajmo, da tako kot imamo mi svojo pot so imeli in imajo oni svojo. Njih smo si izbrali, in tako je. Njihove Lekcije oddelane ali nepredelane so nato nam naprej predane. Kjer je mogoče, jih poskušajte skupaj za časa življenja odpravljati. Lazje je. Lazje bo.  

Ko ne gre, Ne preostane drugega, kot sprejeti svoje starše takšne kot so, jim oprostiti, jih spustiti ter sebe zavarovati od neuglašenosti  na način, da odrastemo in si dovolimo svoj svet.

Je dovoljeno izreči staršu vse besede, ki nam ležijo na duši? Je prav vstopati v soočnja s starši? Kje je meja? Če sebi s tem olajšaš, kot otrok dušo, Da. Je to sebično? Ni. Na koncu bo vedno rezultat. Lažje mi je, da razmišljam in delujem Tako. Zato pri nama ni ostalo odprtih vprašanj. Ko živiš v stanju zavedanja vsak trenutek šteje in spomin je večen. Pogovor, izrečeno, ko je skomunicirano ne potuje več naprej s taboj. Je narejeno. 

Smrt starša lahko prinese Novo nepoznano in popolnoma drugačno poglavje z občutki, ki jih ne poznamo. Za začetek čez noč odraste v tebi še tisto malo otroka kar je ostalo. Zavedanje minljivosti postane tvoj še večji sopotnik. Še bolj zavesten in jasen je Vsak premik, gib, beseda, vse postane živo. Nepomembno postane tako zelo brezpredmetno. Najtežje je, ko pride vrhunec bolečine ob izgubi in se vprašaš ali ima vse skupaj sploh še kakšen smisel. Iz tega je potrebno čim prej ven. Pomaga delo, a najbolj pomembno je Da nikoli ne zanikaš svojega stanja, svojih občutkov in da si dovoliš prostor prebolevanja. Žalosti. Osebne Ranljivosti. Razočaranje. Strahove. Jezo!! Vse!!  Takrat tudi spoznaš, kdo so ljudje, ki so ob tebi. Veliko vsega se odpre in pokaze.

Spraševala sem se tudi, Zakaj takrat, ko nekdo umre mnogi, ki bi jih želeli sicer v življenju, pa jih ni a takrat pridejo. Kar na enkrat so vsi tu? Kaj ne bi bilo lepše, ko bi bili vsi tu ves čas? Predvsem Za časa življenja?

Midve mami danes veva, in jasno je, da življenje gre naprej. Hvala Neža, da si naju povezala, da sem lahko slišala njeno osvobojeno resnico, da sem za sebe prejela novo znanje z  sedaj še bolj izkustvenim zavedanjem obstoja tega časa dušnega delovanja ob prehodu. Na žalost mnogim še izven okvirjev željenega dojemanja. Skoda. Ker je lepo, ko si to dovolimo. Za tiste, ki so odšli in tiste, ki smo ostali.  Da. Tudi jaz sem za sebe prejela, kar sem potrebovala za lahkotnejše nadaljevanje svojega časa na zemlji. In Velika Hvala vsem, ki njej v poklon ste prišli. 

Ko besede obmolknejo, nastopijo dejanja.

Tvoja zapuščina Mama je večja, kot si do zadnjega dne mislila, da je.  

In vse kar si mi še v zadnjih dveh Blagoslovljenih mesecih predala, zares drži. Naj tvoja duša počiva zdaj, ko je našla svoj spokojen Raj. 

P.s. in če boš šla naprej, ti želim iz srca, da živiš svoje sanje, ker jaz sem vedno verjela vanje. Si v mojem Srcu za večno. 




No comments:

Post a Comment