Thursday, January 31, 2019

Zakon privlačnosti skozi interaktiven zapis. Si za?

O boy....kaj se mi zdajle dogaja....




Veliko smo o tem že brali. Začelo se je z filmom The Secret, pri mojih 24. letih. In potem so sledili zapisi. Avtorji, ljudje, ki jim je uspelo, ki delujejo po tem zakonu privlačnosti. In ko sem se sama s tem srečala sem začela. Ok. Dajmo. Tole si sedaj želim. 

A veš tisto, ko zapreš oči, veke stisneš, in si rečeš, jaaa tole si zares močno želim. Daj. A bo. A še ni? Kot malo dete, ki si želi lizike....

Zakaj pa še ni? Kaj se dogaja? Kaj moram še storiti? Ali pa, ko se je nekaj zares zgodilo, je sledila ugotovitev, ne nisem mislila tako....

Nič. Vse že je. In vse se odvija po naravnih zakonih. Ko si pripravljen, vse pride.
Hvaležna sem, da sem to pot, do tega spoznanja prehodila.

In kaj je na moji listi To Do? O tem kdaj drugič....

Ste se kdaj vprašali od kje te želje, ki pristiskajo na plano? Ko nekaj čutiš? Pa si ne znaš pojasniti? Po mojem dojemanju, je to vse že v nas, v nas zapisano. In samo še vprašanje časa je, kdaj in na kakšnen način se bo zgodilo. Ali se bo, pa je zgolj in samo odvisno od nas samih.

Ste kdaj opazovali otroke pri igri? Ampak res opazovali?

Spomnim se, pri prvi hčerki, ko sem bila še mlada mamica, 26 takrat prva mamica med v moji družbi, in ker sem bila med prvimi, ni bilo druge, kot da sem veliko sama z njo, veliko ene animacije, vedno sem mislila, kako je moja naloga, da poskrbim, da ji ne bo dolgčas in kaj vse se »mora« naučiti, kaj vse »moram« kot mama aktivno sodelovati itd....

Vam je kaj znano?

No. Animacij, izletov, dogodkov, otroških delavnic, vsega je bilo. Vmes sem imela takrat še agencijo, in ko si samostojna podjetnica, je večkrat nanenslo, da mi je med tem, ko sem tipkala ponudbe npr. Dobesedno, sedela na glavi.... ali ko sem imela kak sestanek, bila z mano in ravno ko ni treba, zajokala (jasno, iskala je pozronost, ki ji pripada), a spomnim se že takrat sem si rekla...kdor bo želel z menoj sodelovati, mu to ne bo prepreka. In res je bilo tako.

No....kasneje sem se naučila, da sem pretiravala s temi animacijami, ker se je posledično zgodilo, da se niti ni znala sama zaigrati, a smo to skozi čas, ko prideš do spoznanja, uspešno odpravili, v najvišje njeno dobro seveda, no malo je tudi njen karakter tak, ki kliče po skupnem druženju, a po tem odkritju se je razvija danes v zelo samostojno deklico za svoja leta.....mogoče pa je k temu pripomogel telefon....nova animacija....hhahhah.....a o tem, še kaj več, kdaj drugič...

Nedolgo nazaj sem opazovala mojo drugo hčerko in njenenga najboljšega prijatelja pri igri spomina. Želel si je igrati a prvi stavek je bil, jaz v tej igri nisem dober, ne gre mi spomin, mogoče boš kar ti zmagala Larisa, jaz pa ti bom pomagal.

Igrala stra proti meni. A kaj me je z zanimanjem pritegnilo. Najprej sem pomislila, zakaj je naredil tak uvod. Kje je pomanjkanje otroške samozavesti. A pazi kaj sledi....

Se vi tudi kdaj ujamete, da pred kakšnim sestankom, projektom v življenju, še preden kaj storite, takšne misli v glavi?

V enem trenutku sem opazila, kako je med igro stisnil pesti in očke njegove so bile uperjene v kartice, stisnil je očke.....se spomnite zgoraj, ko sem zapisala, gorečo željo....

In dovolila sem, brez popuščanja, (no...mogoče malo...), da vodi igro. Z gorečo željo, se je izkazalo, da mu gre spomin odlično od rok, ne da ima spomin, vse kartice si je neverjetno dobro zapomnil in jasno na koncu zmagal. A ker je bil predlog iz njegove strani, da igrata proti meni, sta na koncu slavila skupne zmage. In se zabavala ob tem, ko sem jaz blebetala, jooooj....kako me vedno premagata....hahaha 

Vprašala sem se. Najbrž ni želel izgubiti, ker je bil malo nesiguren v sebe, in je vedel, če bosta igrala skupaj, da me bosta lažje premagala? Kajti če bi bil siguren v tej igri v sebe, bi jo samozavestno odigral sam. 

Zanimivo kaj ne? Lahko to prenesete v svoja življenja? Kaj se nam dogaja, ko smo nesigurni v sebe? Kaj storimo? Na kakšen način delujemo?

A kljub tej odločitvi, da igrata skupaj, se je izkazalo, da je bil nenasiten igre, želel je še in še, ker je spoznal, da ne drži, da ni dober in spoznal, da mu gre. Hkrati pa je bil za vsak par, ki ga je Larisa odkrila iz srca vesel za njo, da ji je uspelo. Celo pomagal ji je, tam, ko je opazil, da morda ne bo odkrila prav kartice.

Pomislila sem. Poglej poglej. Kako iskreno, čisto dogajanje. In uspelo mu je. Otrok pri tej starosti ni preračunljiv, pa čeprav tako iz zapisa morda deluje. Ne, ne verjamem. Verjamem, da je deloval povsem naravno, in na nezavednem nivoju z gorečo čisto in srčno željo, dosegel želejni rezultat. 

A zanimivo mi je bilo opazovati, kako je prav tak na nezavednem nivoju k zmagi spontano, NEPREMIŠLJENO, povabil Lariso, da doseže cilj in sta zmagala skupaj.

Iz srca...ne nalagajmo Jim onesnaženih vzorcev, rajši se od njih nazaj naučimo teh čistih...iskrenih iz srca....

In Kakšna skupna moč delovanja, ko se dva odločita doseči skupen cilj? Zmaga. 

Je to vse skupaj kar sem zapisala znanstvena fantastika? Ali je nekaj na tem, ko si nekaj srčno in iskreno zaželimo, se pokaže pot, ne ravno takšna, kot si jo ponavadi v odraslem svetu potem premišljeno skreiramo in mislimo, da je edino tako lahko, kot si zamislimo....Kaj pa če si jo zamislimo in dovolimo da se zgodi, in to na način, da se ne ukvarjamo z načinom kako bi moralo itd? 

Je to ta Zakon privlačnosti? Mislim, da kar bo pravi recept....

Ko stopiš iz odra, kot sem to storila pred sedmimi leti, no, ne popolnoma, ostale so še druge vloge za odigrat....Sem tako pričela z raziskovanjem Zakona privlačnosti.

Na začetku sem omenila, kako je moj stik  z Zakonom privlačnosti izgledal, ko sem ga prvič gledala. Res je delovalo. Vse kar sem si zamislila, se je kar dogajalo. A porušilo tudi...

In ko sem izza odrja razmišljala, zakaj in kmalu ugotovila, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo vse porušilo, saj sem vse skupaj v preteklosti gradila iz strehe proti temeljem...hiša brez temelja....lahko stoji?  Pa čeprav vse skupaj iskreno in srčno....a vseeno, bager prišel in porušil vse, kot domine, ena za drugo....BOOM

Skozi raziskovanje sem se zavetsno odločila, da želim drugače. In se lotila postavljanja temeljev, tokrat najprej temelji....ko bom pri strehi, zapišem...

Torej Cilj: jasni temelji, koraki – delovanje, cilj – rezultat.

Zanimivo. Porušiš eno hišo, da lahko zgradim novo? Kakšna sreča, da jo še lahko. Še sem živa.... Ja. Ok. Meni to pije vodo....

Kaj pa pri tebi? Imaš postavljene temelje, da te lahko Zakon privlačnosti podpre, kot si želiš? Kako pri tebi deluje?

Prebrala in pregledala, sem morje materiala o tem. Vmes, ko sem že mislila Aha zdaj vem, tako je treba, se je zoped izkazalo, da ni prava pot. In kam me je vse skupaj pripeljalo?

Do zaključka, ki pravi takole:

Da bi Zakon privlačnosti deloval, je potrebno postaviti zdrave temelje v treh korakih, da pridem do notranjega počutja pri četrtem koraku, ki samo še je in samo sem:

1     Reprogramiranje Uma
2     Reprogramiranje podzavestnega uma
3     Vibracija
4     Ljubezne, Mir, Hvaležnost, Veselje

In sedaj k igrici, interaktivnemu delu tega zapisa: a še prej priporočam, zapišite na papir....misel v glavi...če smo šele na začetku poti ni zadostna...vse najprej na papir...je močneje....in še to....ni dovolj samo zapisati...brez delovanja ne bo šlo...In to velja za tiste, ki želite. Če začutite, boste in ste pripravljeni, če ne, prosim brez brutalnih pritiskov do sebe (sem dala tudi to čez)....ko je čas za nas pravi, se začne spontano dogajati...in ni naprezanja....je pa potrebna močna volja. A ko pride jasna odločitev....Let the journey begin....zdaj. Ali pa čez par let....Vedno bo aktulano...nikoli ni prepozno začeti. V to srčno verjamem. 

Torej Zapišite na list vsa področja na katerih delujete, vse življenske vloge, npr...

Jaz
Mama
Žena
Prijateljica
Hčerka
Poslovno področje
Sodelavec
......

Vsak ve za sebe, koliko vlog igra, in pri katerih vlogah želi postati, mojster sebe....všeč mi je tale, kje je še za pobrusit moj diamant....

In k vsaki vlogi postavite npr. takšna vprašanja, izmislite si svoja:

1.    Me ta vloga osrečuje? Sem srečna z to vlogo? Kako jo igram?
2.    Če ne, Zakaj ne? Kaj si želim, da bi bilo drugače?
3.    Kako bom to dosegla, dosegel? Kakšni koraki sledijo...

No....takole nekako, za začetek bo dovolj. Nekje začeti, to je to. Kaj ne?

Če ste se odločili igrati z mano, bom hvaležna kakšne povratne informacije, skozi čas. Zapišite svoje vloge pod zapis, in kako ste jih skozi čas spreminjali. 

Razmišljam....Zakaj Zakon privlačnosti pri otrocih deluje tako naravno? Zato. Ker še nimajo prenasičenega programa z raznimi nepotrebnimi programi....Zato je pri nas toliko več dela, preden pridemo do željenega cilja. Se spomnite, ko sem v enem zapisu omenila, ko sem pri 25tih dobila eno informacijo, stavek, ki se mi je usedel, a razumeti in tako delovati sem pričela šele 10 let kasneje...

Se beremo. In želim vam super uspešno vibracijo, da se aktivira Zakon privlačnosti, po vaši meri, za vaše in moje, najvišje dobro.


Pošiljam Svetlobni Objem iz srca

Wednesday, January 30, 2019

Rada imam istospolne partnerje?


Hvala prijetni dami, ki me je ogovorila na Fb-ju, se zelo jasno predstavila, da ima rajši ženske, in ko sem odgovorila, da jih imam tudi jaz rada a na malce drugačen način, je sledilo vprašanje na kakšnega..... 


Na temo istospolno usmerjenih, je že toliko zapisanega, da se jaz v neke razlage ne bi podajala. Mislim, da je že v mojem odgovoru vse povedano, kako jaz gledam na to.

Pozivam vse, le k širšemu sprejemanju.

In res verjamem, ko ljubiš človeka, dušo, tako kot naprimer, ko vidim kje kakšen par, ki sta telesno "nelogična" povezava, a se imata noro rada. Tadva se ne gledata preko fizičnega sveta. Tu je prisotna globina, čutenje z vso bitjo. In verjamem, da v večini primerov enako velja za tiste, ki si izberejo istospolne partnerje.

Poznam pa primer, meni zelo blizu ženske osebe, ki je kot najstnica doživela veliko traumo, kar jo je kasneje v življenju odpeljalo v odnos z ženskami. Najprej jo je, še kot otroka zelo pretreslo, ko jo je oče zapustil in je tako ostala sama z mamo. Na internetu je spoznala "fanta", ki se mu je zaupala in v njem našla velikega zaupnika in nekoga, ki jo končno razume. To njeno bolečino in žalost. Izkazalo se je kasneje, da jo je nagovarjal pedofil, odrasel moški. Ko so ga razkrinkali, se ji je svet dokončno sesul in izgubila je odnos do moškega sveta, v ta svet se je naselila jeza. In ne samo do moških, tudi do sebe, jezna na sebe, da si je to dovolila, krivca je iskala v sebi..... Imela težke posledice zaradi tega. In še danes se nekako sestavlja. A skozi življenje je našla uteho v ženskem objemu. In danes je zdrava in srečna. Ali je predelala jezo do moških, ne vem, a vem da je dojela, da ni ona kriva in se je naučila imeti rada. In vse kar mi je za njo iz srca pomembno je to, da je srečna in da se čuti ljubljeno. In od kod lahko dobi največjo dozo čutnosti In razumevanja, če to potrebuje, kot pri ženski? Lahko jo razumem in če boš prebrala, rada te imam in sprejemam te točno takšno kakršna si. Najlepša v svoji biti.

In prijatelj moj, najboljši prijatelj na svetu. Si najbolj čista in iskrena duša na svetu kar jih poznam. Rada te imam iz srca in Hvaležna sem, da si v mojem življenju. And the best is yet to come...

Imate radi svoje prijatelje? Jim to kdaj poveste?

V moškem svetu, je to vseeno po mojem dojemanju malo drugače. Večina to začuti, že ko so mali. In ni Jim enostavno. A živimo v času in prostoru, da se danes vse bolj in bolj lahko odprto pogovarjamo o tem, srčno vse bolj in bolj sobivamo in hvaležna sem za vse nas, da je tako. 
Strpnost z najvišjo mero spoštovanja do sočloveka. 

Vsi si želimo samo eno. Biti ljubljeni in ljubiti. In to je vse kar imam za dodati na to temo.

Svetlobni objem za odpiranje strpnosti iz srca v srce za vse.

Tale, jasno, paše k zgodbi iz meni najljubše risanke.
Can you feel the love tonight - Elton John



Monday, January 28, 2019

Tašča, babica, tete, strici, dedki, druge partnerke...

Kot pravi Osho: Otrok ni naša lastnina. 

In ne samo on, še mnogi zapisi in razlage obstajajo na to trditev. Ko sem se s tem ukvarjala, sem razmišljala, kako spraviš to teorijo v prakso?

Ko sem bila "primorana" sprejeti, da bom en teden brez mojih deklic, na začetku ni bilo enostavno. Ko si z otrokom vsak dan, vsako jutro in večer, nastane praznina, ki je nič ne more zapolniti.

A če je prišlo do razveze, potem je potrebno sprejeti posledice razveze in se naučiti nove oblike bivanja. Sveto mi je, da so otroci v tem primeru na prvem mestu. Skozi to izkušnjo sem začela teorijo spravljati v prakso. Ko smo skupaj je mami teden, in ko ne, tati teden. To ne pomeni, da vmes mene ni, a naučili smo se tako živeti. Predvsem pa prilagajati otrokovim potrebam. Včasih je teden predolg, in to hitro uskladimo.




Preden sem spoznala prvega očkata, se spomnim, takrat je prišel ven dokumentarec The Secret. Torej kar si zaželiš to dobiš, zakon privlačnosti itd....o tem zapis že v nastajanju.... In ker smo bile samske, smo se en večer zabavale in na list je vsaka zapisala, po takratnem dojemanju, svojega idelanega partnerja. Res ima zapisana beseda svojo moč.

Že čez teden dni, sva se spoznala in ko sem pogledala, kaj sem zapisala, nisem mogla verjeti. No, skozi čas se je pokazalo, da sem pozabila napisat, kakšno taščo si želim zraven hahahah

Danes mi je to smešno, vmes nama je bilo obema neugodno, do naziva tašča ni prišlo, a babica da. In danes. Danes jo izjemno spoštujem, kot babico. Kako je to mogoče?

Ker otrok ni naša lastnina, in prav je, da ima, če je le mogoče vso družino na razpolago za svoj razvoj. Spoznala sem, da Prav vsak igra pomembno vlogo pri vzgoji in oblikovanju naših otrok. Sama tega nisem imela, zato sem potrebovala za to spoznanje malo dlje časa. In ločila sem. Moj odnos z nekom, ne pomeni, da je to odnos mojih hčera z njimi. In to ju učim vsak dan. 

Pomembno mi je, da sta onidve zadovoljni. Da je do njiju odnos, takšen, kot si mama za svoje otroke želi. Četudi so odtenki, ki niso kdaj sprejemljivi, predebatiramo to z očeti, a vse to sprejemam na način, da je to otrokova izkušnja, da sam o tem presodi. Ko bosta dovolj odrasli, naj gledata skozi svoje oči in sprejmeta svojo resnico do posameznega odnosa, točno tako kot bosta sami začutili. Ne vodim ju na način, da imam jaz vse prav. Ne. Vedno povem, eno je kako jaz gledam na življenje, drugo kako druga stran gleda. Ti pa skozi to širino kreiraj svojo. 

Veliko srčne potrpežljivsti je tu prisotne. A vse za naše malčke. In nenazadnje, za nas same.

In tisto, ko slišim, čas bo naredil svoje. Še vedno je bilo tako in s tem se popolnoma strinjam.
A Hvaležna sem za te naše odnose. Vsi vpleteni, smo postavili ti dve deklici na prvo mesto. In ko izhajaš iz te točke, ker želiš le najboljše za otroka, je vse mogoče. In neskončno sem hvaležna, ker imata zares veliko ljubezni, prav od vseh. Bolj, ko sta onidve obkroženi z ljubeznijo, bolj mi je vse s hvaležnostjo sprejemljivo in razumljivo. In ne vzgajam ju sama. Ne ne. Veliko nas je. In prav vsak igra za njiju pomembno ulogo. Eni več, eni manj. A kdo sem da presodim, kaj je več in kaj manj....

Mislim, da je bolj pomebna kakovost našega druženja, kot količina preživetega časa skupaj.

Do mnogih zanimivih spoznanj in pristopov k vzgoji sem rada prisluhnila tudi zakoncema Mrgole, tudi na njunem predavanju bila... A moje glavno vodilo pri vzgoji je, da sledim svojemu občutku do mojih otrok, kdo jih pozna najbolje, če ne jaz. In vsak otrok je individum, s svojo osebnostjo. Več jih je, več dela nas čaka. Osnova vzgoje je lahko enaka, a pristop k vsakemu na način, ki je za njega najboljši, za njegov razvoj. To je zgolj in samo moje mnenje.

V obdobju najstništva pa iz srca priporočam tole:


In strinjam se. Otrok ni naša lastnina. Je sam svoj človeček. Tu sem, da ju brezpogojno ljubim, vodim, naučim vrednot, postavim jasne meje in ujamem, ko je to potrebno. In hvaležna sem, da se lahko od njiju učim. Saj ste slišali za izraz: Otroci so naše ogledalo. Torej. Kakšen odsev si želimo?

Se strinjate, da otroci niso naša lastnina? Jim prisluhnete in Jih slišite? Se strinjate, da so nam lahko prav oni največji učitelji?

No more drama baby...danes ena simpatična pesem od Rebeke Dremelj :-) 



Saturday, January 26, 2019

V objemu donatorstva

Vsi poznamo daj, dam. A kaj za mene to v resnici pomeni?

Razumsko deliti, če srce ni vključeno, potem to za mene Nima prave vrednosti. Ko dajem, dajem iz srca, in v zameno ne pričakujem ničesar. Dam zato, ker sem tako začutila.

Danes nekaj zgodbic, po izboru moje hčerke. Božičke vsak dan. Z namehom, prijazno besedo, prijaznim dejanjem.



Beračenje, brezdomci....
N Kitajskem, sem se prvič srečala z organiziranim beračenjem po ulicah. Koliko žensk na cesti, z otroci, iz katerih so namensko naredili invalide....V filmu Revni Milijonar, je ta resničnost zelo jasno prikazana.....Ko so me o tem poučili, se mi je srce razpočilo od žalosti, da je to mogoče in da živim v takšnem svetu... Na vsakem vogalu, je bila roka, prosim, daj mi, pomagaj mi. Na začetku sem ves čas posegala v denarnico, prispevala, kolikor sem lahko, ker je moje telo želelo tako. A s spoznanjem, kaj stoji za tem, sem to spremenila, mamico z otrokom povabila v trgovino, ji nakupila hrane in to je bilo to. Takrat je bilo to zares pravo dejanje, saj je to bilo zares in samo za njo in njenega otroka.

Nedolgo nazaj sem spoznala prijatelja, ki tako očem nevidno deluje. Le da on, kot nek slovanski Robin Hood, kar cel kamion nameni tistim pomoči potrebnim. Doma. V Sloveniji....redno...
Zakaj sem to zapisala: večkrat sem bila vpeta v debatah, ko ljudje tako posplošeno govorijo, veš kok je lačnih po svetu itd...Ja res je. In pomoči potrebnih tudi....in na žalost največkrat vse ostane pri debatah....A tu sem pomislila, kaj lahko naredim tu, doma, kjer sem. Za enkrat sežem s pomočjo in dobroto lahko morda samo do sosednjih vrat...a nekje začeti je lepo....hvaležna sem, da te poznam Robin Hood. Ti si dokaz, da ni vse samo v pravljicah...In koliko je še takšnih, ki vas tudi poznam in vem da delujete iz srca....Hvala vam. Hvala, da me inspirirate....In Anina Zvezdica, Peter Poles Dan najleših Sanj, Denis Avdič z ekipo Radio 1 in njihova spodbudna zgodba doniranja vsako leto in vseh, ki ste prispevali....Bravo!

Bilo je obdobje, ko so mi ves čas pristopali, brezdomci, kralji ulice, saj jih poznate. Jaz iz meseca v mesec, nisem vedela kako bom, obračala prašička na glavo, zbirala kovančke, a oni, kot da sem magnet. Vsi na mene.... In ko se je vesolje takole poigralo z menoj, sem postala prisotna. Kaj mi življenje sporoča s tem? In takole sem zaigrala ulogo. Vsakič, ko je nekdo pristopil, sem si rekla, ok Ana. Pa saj imaš, nekako vedno imaš nekaj pri sebi. Nekaj več, kot on. In sem vedno znova podelila. In delila iz srca, dokler se kar na enkrat ni vse zaustavilo. Trajalo je kak mesec. In na enkrat, se je vse zautavilo, in začeli so hoditi mimo mene. Kaj? Zanimiva so pota gospodova... Zanimivo pa je še bolj to, bolj ko sem delila z vse manj razmišljanja, bolj se mi je dogajalo, da sem po drugih poteh tudi jaz za sebe pričela dobivati....

V tem času, sem se uživela v njihova življenja. Si postavila veliko vprašanj. Kaj se skriva v tem človeku? Kakšna je njegova zgodba, da je na cesti? Težka preizkušnja. A pomembno mi je bilo, da sem tudi na njih pričela gledati, kot na človeka. Vzdevki, berač, brezdomec, so izginili....človek s svojo zgodbo....moja starejša hči, že pozna to mojo filozofijo in je bila enkrat prisotna, ko mi je tako nekdo pristopil...in na koncu je rekla....ok mami, vse lepo in prov. Ampak vsaj hvala bi ti pa lahko rekel...haha...ima prav. Po tem se je prenehalo....zanimivo....

Nedolgo nazaj sem zasledila članek, kjer so objavili sliko cerkve, ki je odprla svoja vrata brezdomcem, da lahko na toplem prespijo. To pa je božansko dejanje. Ta cerkveni prostor je za mene dobil pravi pomen. In zamislila sem se, koliko ljudi na ulicah, koliko cerkvenih (vseh ver) prostorov je praznih čez noč....Lahko bi jih posnemali....

Na pošti
Stojim v neskončno dolgi vrsti. "Jasno" s telefonom v roki, da mi čas hitreje mine. Pred mano star, urejen gospod s klobučkom in me opazuje. Začutila sem njegov pogled. Ko sta se pogleda ujela..(sta se ujeli duši? iz oči v oči?).... Spustila telefon, ga pospravila....Pogledala na okrog, in opazila, kako  tudi drugi s telefoni v roki, tako čakajo na svoj red.... Takrat se spomnim, sem prvič pomislila, svet se dogaja okrog mene, a jaz zatopljena v svoj telefon, tega niti ne opazim? Gospod me ogovori. Hitreje mine, kajne, ko ste takole na telefonu? Da. Hitreje. A zakaj potrebujem to, da gre hitreje. Bil je čas pred Božičem, in ga prijazno vprašam, če so doma že postavili smrečico. Me pogleda, s solznimi očmi, da že nekaj let od kar je vdovel, ne postavlja smrečice. Da je sam in da ne more. Skozi telo sem začutila mravljince, in željo po tem da bi ga objela. Kaj? Neznanca, kar tako? Beseda je Stekla, kaj pa če postavi smrečico za sebe, ker je še živ? Morda prijetno druženje ob smrečici z lepimi spomini tudi za tiste, ki jih danes ni več z nami? Se življenje zares ustavi, ko ostanemo Sami? in že sva bila na vrsti. Vsak na svojem okenčku, opraviva za kar sva prišla, in prišel je spontan trenutek, ko sem gospe na okenčku rekla, da mi naj proda čokoladnega božička. Ujamem gospoda pri izhodu, predam bižička iz srca in ga objamem. S solzami hvaležnosti, mi je v pozdrav dejal, morda pa vselej postavim tisto smrečico, še je čas....

Od tega dne naprej, rada opazujem dogajanje okrog sebe. Na avtobusu, v mestu, kjerkoli sem. In veliko zanimivega se dogaja....

Kako gre vam tole s telefoni? Jih znate odložiti? Opazujete kaj?

Sladoled
v slaščičarni čakam na kavico In opazujem starejšo gospo, kako šteje kovančke, za kepico sladoleda. Prešteva, in še enkrat šteje, da bo dovolj. V tistem trenutku zopet spontano, poklicem gospodično natakarico, jo prosim, da to kepico zaračuna meni. Ko je gospo postregla, je ta prišla do mene in želela meni plačati sladoled. Ne. Ne. to je za vas, želela sem tako. In hvala, da ste sprejela. Stopila je k meni, začudena od dogajanja, in ponovno objem. S popolno tujko, tam sredi slaščičarne. Kaj takega. Mislim, da je to najlepša melodija srca, ki jo lahko slišim...in hvaležna sem, da jo.

Tako....zgodbic takšnih in drugačnih imam še veliko. Najbrž tudi vi. Če še ne, mala spodbuda, da danes naredimo nekaj za nekoga, kar tako brez pričakovanj... Zato, donatorstvo, vsak dan in vsepovsod se lahko dogaja. V različnih oblikah, ni količinskega merila. Včasih je nekomu dovolj že samo naš čas, ki ga lahko brezplačno "doniramo".... A ko ga, naj bo vedno iz srca.

Saj veste, 20s v objemu, večkrat na dan, dogajajo se naravni čudeži...Če še niste poskusili, vabim vas, da preverite. Bodite v objemu 20s....ko se srce nasloni na srce....božanko je....

In ko z žabicama, vsaj enkrat letno skupaj odnesemo polno vrečo igrač in oblačil na Rdeči Križ...se skupaj učimo, kako je fajn, ne biti materialno obseden, odvisen in da se znamo tudi ločiti od stvari in posledično tako še nekoga razveseliti...

In ti? Kako ti vidiš in doživljaš donatorstva? Dobra dela? Podeli svoja....

Objem iz srca v srce, Namaste





»Ujeti v času in prostoru«

Dolgo sem se spraševala, kaj naj bi to pomenilo. Tu sta se mi pojavila Nikola Tesla in Albert Einstein. Pa če bi mi kdo 5 let nazaj rekel, da me bosta ta dva kakorkoli zanimala, bi rekla, tej osebi, da je padla iz lune. Danes zelo rada preberem, raziskujem in se poskušam kaj naučiti od teh velikih umov, vizionarjev, znanstvenih revolucionarjev, filozofov, učiteljev življenja....Alan Wats, Krišnamurti, Mahatma Gandhi, Leonardo da Vinci, Echart Tole, Tony Robbins, Dan Loak, Elon Musk, Leonardo Di Caprio, Jack Ma, Martin Kojc, Marijan Ogorevc, Neli Rep, Lady Diana, Dr. Jane Goodall, Mishele Obama, Amal Cloney, Angelina Jolie  in še bi jih lahko naštevala...Zapisala sem tiste, ki so se me do sedaj kakorkoli s svojimi resnicami o življenju in z njihovim delovanjem že dotaknili....

Koga vi spremljate? Kdo se vas s svojo resnico in delovanjem dotika?



Tiste živeče, nekatere sem imela priložnost že, a ostale bi bilo lepo spoznati in se še v živo česa naučiti, jim prisluhniti, sodelovati, podeliti.

Ujeti v času in prostoru. Od 25tega do 35tega leta sem, ko me je kdo vprašal, koliko sem stara, vec čas govorila 25. Potem sem se nekega dne vprašala, pa kaj je s tabo? Zakaj ne sprejmeš svojih let, kaj se greš? Ali je možno, da sem ostala ujeta v času in prostoru?  v 25tem letu??? OMG tudi to je bilo eno od Aha spoznanj....Kaj pa če res? In še veliko situacij, ko se takole dnevno pogovarjam z različnimi ljudmi, pravzaprav gre pomojem ravno za to ujetost, ki prepreči nadaljno rast, osebno napredovanje? Torej dokler tega ne odhaklam, sem zaciklana, ujeti vzorci se ponavljajo, kar je najhuje stopnja težavnega občutenja pa je posledično zaradi tega vedno večja, ali celo preide v bolezen.



STOP temu rečem, Stop! Nisem pojedla pamet vsega sveta, samo povezala sem jih in ubesedila, na meni zdaj razumljiv način. 

Strah pred samo Biti, ujetost v času in prostoru....Strah? Ta mi je pomagal, da sem sploh pričela s pisanjem. Pojavil pa se je intenzivno takole: ker me je nekaj čudno zabolelo v grlu in ker še (malo...včasoh več...) kadim, se je Pojavil strah: kaj pa če imaš raka na grlu ? Kaj pa če ti naredijo luknjico in ne boš mogla govoriti? In na dan je prišel glas. Evo kaj boš naredila, če ti rečejo, da ne moreš več govoriti. Kar kričati je začelo iz mene. Govorila bi o tem o onem, zato sem se odločila sedaj vse tole lepo zapisati, da se opominjam, da je to to, kar pišem, govorim to živim. Bolj ko verjamem v to, in tako delujem manj me grlo boli haha, še manj me skrbi, da imam tam nekega raka. Prav hvaležna sem, da sem takšna faca, da sem iz tega sedaj nekaj meni smiselnega naredila. Vsedla se za računalnik in tipkam.  Pa sem res vse to jaz? Ali me nekaj vodi? Je tam neka sila, ki upravlja z mano, jaz pa samo sem, in delujem?

Se tudi vam, kdaj pojavi kakšen strah, ki je pravzaprav zamaskirana podoba nečesa, ki vas potem lahko popelje, do preklopa v razmišljanju in se na podlagi spoznanega premaknete v delovanje?

Skozi samospoznavanje sem spravila teorijo v prakso, materiala je in še ga bo za zapisat... A Ko se pojavi strah pred nečim, se sedaj z njim lepo pomenim in ga odpravim z delovanjem.

Pa ti? Strahovi? Kako se soočate z njimi? Se ujamete kdaj, da ste ujeti v času in prostoru? Mislite, da ima lahko v tej ujetosti tudi strah prste vmes?




Friday, January 25, 2019

Pričakovanja

Vstopi v moje čevlje, in razumel boš. Samo tako je mogoče. Spoznanje, da je nemogoče pričakovati, da te lahko nekdo zares razume, če sam nečesa ni izkusil, doživel.

Lahko ti le prisluhnem, in poskušam delovati iz stanja, da te ne obsojam ali ne obtožujem in se niti ne obremenjujem s slišanim. Pričakovanja doživljam, kot filme v naših glavah. In ker si ne beremo misli, so zlata vredne tehnike komuniciranja.

Jih obvladate? Se Jih poslužujete?

Se mi zdi, da se v teh začaranih trenjih še največkrat znajedemo ženske. In na drugi strani oseba od katere pričakujemo nekaj, te pogleda, kot da si padla z neba, ko me že na koncu z "živci", končno spregovorimo in povemo na glas to željno pričakovanje. Če ga?

Komunikacija. Komunikacija. Vsak dan, vsepovsod, z vsemi. Ko se pojavi film v glavi, daj možnost, drugemu igralcu, da pride do scenarija?

Midva se pa čutiva. Da. Se. Ker sva delila podobno izkušnjo, in veva. Tam kjer je nismo, lahko samo prisluhnemo, kajti nikoli ne veš, za katerim vogalom, te ta izkušnja čaka. A ponavadi doleti potem tiste, ki so bili neprijetno nerazumevajoči, in so imeli veliko za povedati, kako bi naj nekaj bilo.



Najbolj zanimiva so mi bila dogajanja, ko so naprimer ženske, ki niso izkusile materinstva, z vnemo podajale navodila in teorije, ponavadi mamicam, ki to živimo in se s tem zares ukvarjamo. Ko sem tako nekega dne poslušala eno damo, sem se takrat prav v jezik ugriznila, da nisem preveč komentirala in sem jo samo poslušala. In ker nisem komentirala in se spuščala v debato, sem imela prostor za novo stopnjo razumevanja. Med njenim »pridiganjem« so se mi sprožila vprašanja. 

Ali je to morda njena bolečina? Njena želja? Ker še nima te izkušnje, pa si jo želi, in zato toliko o tem govori? Prebrala je že vse, in želi si, da bi lahko to teorijo spravila v prakso? Ok. Če je tako, naj bo. Naj govori. Morda ji bo potem lažje. V srcu sem našla razumevanje za njo. Jaz bom že končala in prijazno zaključila pogovor, če bom ugotovila, da me je pričelo poslušanje teorij izčrpavati.

A vse bolj spoznavam, da me nič več ne izčrpava. Zakaj bi me. Če se ne poistovetim z besednimi zvezami in nekomu dam svojo bližino, da se ta lahko "izprazni", naj bo. Ker pa sem gospodarica svojega časa, se po svoji vesti odločam koliko in komu ga bom namenila. 

In tu, kar na enkrat potem odpadejo, ko kje preberem »čustvene pijavke«...Kje so? Tega ni več. 

Polni smo nasvetov en za drugega. Naučila sem se, da je fajn, svetovanje pustiti za tiste, ki se s tem ukvarjajo, in ko jih rabimo za nasvet jih poiščemo ali, ko želim nasvet, zanj vprašam, in to zelo jasno tudi povem. Hej. Želim si tvojega nasveta. A jaz izbiram, od koga si želim nasvet. Ja, Fajn je kvalitetno komunicirati. Izmenjati izkušnje. Govoriti predvsem o tistem, kar smo izkusili in nam v komunikaciji daje neko kredibilnost. Klepet kaj bi vse lahko bilo, kako bi lahko bilo.....ja....zgolj in samo še za odtenek....In tudi tukaj se dogaja, ko frekvenco spremeniš, srečaš ljudi, ki te dopolnijo, ne izpraznijo....

Kakšna so tvoja pričakovanja? Jih znaš izraziti? Znaš prisluhniti?

Se sprašujem, ko dam govorečemu prostor in mu samo prisluhnem, se bo morda slišal? Morda pa ni vse namenjeno meni, da slišim?


Thursday, January 24, 2019

Hvala Vrtnica

Večkrat sem prebrala, učiti se je potrebno od narave. Kaj to pomeni? Kako naj se učim od narave?

Pa sem začela.

Najprej sem zamišljeno opazovala vrtnico na svojem vrtu. Dvakrat na leto cveti. Raste, vedno večja je, ko zacveti v vsej svoji lepoti, so njeni cvetovi božansko rdeči. In kako nezahtevna je. Ona samo je. Služi svojemu namenu. Da cveti. In ko je slabo vreme, ji to ne predstavlja blokade pred tem, da bi še naprej rasla in zacvetela....



Skozi proces meditacije, sem večkrat uporabljala misel, ki me je popeljala v stanje Samo si. Ali je to ta podobnost z mojo vrtnico? Ona samo je. Mirno raste in čaka na svoj trenutek, da zacveti. A tudi ta njen božanski trenutek, ko cveti, mine. Cvetovi odpadejo....ne vsi na enkrat. En za drugim. Kaj ni to podobno, ko tako mi pri sebi odkrivamo plasti? Plast za plastjo, odpada, dela postor za drugo, bolj svežo?.... In Ali res čaka? Ne vem, če. Kajti ona samo je?

Če prenesem to na svoje življenje, spoznavam, da je prav v tem spoznanju nekaj od česa se želim učiti. Biti v stiku z naravo, je pravzaprav biti v stiku s sabo. Kaj ne?

V gozdu, opazujem drevesa, jih tudi objamem, in nič ne pričakujem nazaj....včasih se spomnim mi je bilo nerodno in sem vedno gledala okrog ali me bo kdo videl, danes temu ali je kdo okrog sploh ne namenjam pozornosti. Lep napredek, bi rekla.

Tudi vi kdaj objamete drevo? Ali koga in ste Brez pričakovanj? Storite to, zgolj in samo zato, ker začutite to? Sledite svojim občutkom?

Hvaležnost ob zavedanju, da imamo pri nas doma toliko ene naravne lepote, svež zrak, pitno vodo. To je zares pravo bogatstvo. Gozdovi, služijo svojemu namenu, in samo so, in ko nas preživijo.... ko bi znala govoriti, bi imela kaj povedati.... Ohranimo jih.

Ko sem bila na Kitajskem in opazovala ljudi z maskami....kaj bi dali, da bi naš zrak vdihovali....

Pridejo neurja, dež, sonce, v vsem tem se nahajam tudi sama. Ko so se pojavljala Čustvena neurja sem se zavedla, da bo že jutri ali še v istem dnevu posijalo sonce. Končno razumem, Kot pravijo, za vsakim dežjem posije sonce.... In tako spoznavam, je tudi v življenju. Sprejemanje občutkov lepih in neprijetnih, to vse je del naše biti. Učim se biti umirjena, kot moja vrtnica, in samo sem. Delujem, opazujem, se učim, rastem, zacvetim. Ubistvu sva si precej podobni? Kaj pa če smo ji vsi podobni? Ste našli kakšno podobnost v tem kar pišem? In njeni trnji, ki jo branijo? Jih imamo tudi mi, ko se branimo? Jih kdaj uporabljate?

Ob zaznavanju tega stanja, se veselim trenutkov, svojega cvetenja.... Ob zavedanju, da cvetovi kmalu potem tudi odpadejo se iz dneva v dan vse bolj zavedam, kako zares minljivo je vse. In da Nič ni za večno. A življenje je vsak dan. Cvetimo lahko vsak dan. Očem drugim vidno, je to takrat, ko se pojavijo cvetovi, ali naši uspehi, a našim notranjim zaznavam čutno-vidno je to lahko prav vsak dan, v vsakem trenutku. 

Kljub naravni podobnosti, sem še vedno človek in moje možnosti za cvetenje so veliko večje. Delovanje v Prisotnosti z zavedanjem v vseh nas vrtnica lahko vsak dan cveti. In ko mi uspe to stanje čutenja ohraniti v trenutkih, prej čustvenega neurja, takšnega neurja več ni.

Živim po načelu, kot je nekega dne dejal indijski aktivist Mahatma Guandhi: »Živi, kot da te jutri več ne bo, Uči se, kot da boš živel celo življenje«

Ni tako enostavno, kot se bere. Vendar sem uspela prenesti to misel v svoj vsakdan. In ko pride trenutek, ki me intenzivno povleče v Ali bi Ali ne bi nekaj rekla, storila? Sem si včasih najprej postavila 3 vprašanja:
-      Kako zelo mi je to pomembno
-      Zakaj to potrebujem
-      Kakšne so lahko posledice in kakšna je moja odgovornost do tega dejanja

Bolj ko čutim sebe, kot celoto in samo sem, kot narava o kateri razmišljam in jo spoznavam, manj si postavljam ta vprašanja. Kajti, ko samo sem točno vem, čutim in delujem, brez prevelikega napora in razmišljanja.

Kakšna je moja narava, če smo eno z naravo? Zakaj radi "pobegnemo" v naravo? Ker je tam mir? Kaj pa, če ta mir prenesemo v sebe, kjerkoli smo, kjerkoli se nahajamo? Veliko odkrivanja je še pred mano...A to spoznanje sem pričela implementirati...#tobecontinued

Kakšna je tvoja narava? Se družita?


Namaste in čin-čin na Življenje