Thursday, December 26, 2019

Ko Mrkne Nadi Brezec

V življenju imamo primarno družino. Živimo v času in prostoru, ko se zavedamo, da skozi življenje srečujemo in spoznavamo ljudi, ki postanejo naša dušna družina. Trenutek tega zavedanja, postane čarovnija življenja. Takrat postajamo celota, saj se obkrožimo z ljudmi ob katerih rastemo in smo ob njih lahko to kar smo in prav zaradi tega lahko iz dneva v dan postajamo vedno boljša verzija sebe.

Bistvo življenja na zemlji je kreiranje srčnih in kvalitetnih odnosov. Ko sije sonce, ko pada dež, sreča, žalost, vse v tem paketu, ki se mu reče življenje mi je dano deliti s teboj že nekaj let.

Nič ni večno, a kar sva skupaj preživeli doživeli so spomini brezpogojnega. Hvala da si. 

Molimo nevidnim angelom, silam, da nas vodijo, podprejo, a med nami po zemlji hodijo živi angeli in en od teh draga moja si ti.



Hvaležna sem, da v tem življenju korakava skupaj in odkrivava resnico življenja skupaj.

Odnosi so vse. In prav ti si tista, ki nam mnogim odpiraš poglede na življenje in odnose na način, da vse samo je. Vedno najdeš prijazno besedo, tudi, ko se razjeziš na koga ali na kakšno situacijo (takrat bi sicer najrajši stran stekla), a vedno zaključiš s svetlobo. Najdeš razlog in lepoto v vsebini človeka, da je vedno znova zaključek pozitiven, spodbuden. Podajaš roko vsem pomoči potrebnim. Si Kraljica z zlatim srcem, ženska z velikim Ž. 

Pokazala si mi, kako se drži vse 4 vogale, da je družina za zgled mnogim.
Kaj pomeni biti prava žena. Koliko enega odrekanja in prehojenih izzivov, da danes lahko živiš to kar si zaslužiš in kar ti je dano. Na vzven mnogim Glam, a ko te človek spozna, vedno znova zastane dah. Kako preprosta, čista in lepa duša si. In to si ti. 

Imaš vse, kar si mnogi želimo in uživam v tvoji sreči in ljubezni, ki jo živiš. Si dama, hčerka, žena, mama, sestra, prijateljica. Biti Dama, to ali si ali pa nisi. Hvala, da nas učiš in da lahko rastemo ob tebi. 

Danes vstopaš v obdobje svojih čevljev in želim ti, da uresničiš vse svoje sanje. 

Rada te imam prijateljica 

"je..., pa mi znamo i da crtamo" in kaj vse še bomo....


Saturday, December 14, 2019

Izberi prave Mentorje

Najbrž ste že kje prebrali, slišali: 

“Pokaži mi 5 ljudi, ki so ti najbližji in povedal ti bom v katero smer greš. Kje boš, čez nekaj let.”

“Preživi dan z uspešnimi, teden. Uči se od uspešnih. Beri njihove Avtobiografije, spoznaj navade in dobil boš recept za uspeh.”

Ko takole zopet kreiram svojo poslovno pot, se mi vse sorte dogaja. V nadaljevanju boste prebrali mojo izkušnjo, ko sem bila prvič na kosilu z multimilijonarjem in kako me je povedla v svet posla uspešna, sposobna ženska, ki je bila ena od mojih mentoric.

Bil je trenutek, ko sem v življenju na glavo obračala  rumenega pujsa, preštevala kovance in nato še v istem dnevu sedela na kosilu s premožnim poslovnežem. Lahko bi se smilila sebi, ostala doma, se sramovala, a nisem. Šla sem in si dovolila izkušnjo.

Odločitve za svoje življenje sprejemam sama. 

Bilo nas je več, beseda je tekla o življenju in življenskih vrednotah.  Opazovala sem, po čem se naprimer takšna uspeša oseba razlikuje od ostalih, ki teh milijonov še niso ali jih morda in zakaj ne, nikoli ne bodo zaslužili. Pod točko ena, malo je govoril. Pod točko dve, bil je popolnoma sproščen in z obnašanjem se ne bi razbralo, da bi zato, ker je on "nekdo" kakorkoli izstopal. A zato so za izstopanje imeli prostor na odru drugi.  

Opazovanje je zares zanimivo početje. Ga izvajate?

Največ je govoril njegov direktor, torej oseba, ki dela zanj, ostali skoraj nismo prišli do besede. Pa mi je le uspelo izustiti vprašanje, na katero je direktor iz viška z odtenkom arogantnosti podal odgovor. In zgodil se je trenutek, ko sem spoznala, zakaj je nekdo lahko tako zelo uspešen in kako zelo se zares razlikujemo. Ego je lahko tvoj prijatelj ali neprijatelj. Izbira je naša. 

Ko je spregovoril on, ni bilo potrebe po veliko besedah, a tiste, ki so bile, so bile na mestu in nosile so visoka sporočila. In jaz  bi še, še bi poslušala in vpijala znanje. Takrat sem spoznala, da sem pripravljena in si poiskala svojega prvega Mentorja. 

Naj podam razliko v odgovoru:
Če je njegov direktor na moje vprašanje podal razlago nekako takole: Veš ne moreš primerjati dirkalni avto z avtobusom, ob tem mu je izletel nasmešek, a ga je naučeno zakamufliral (če si dober opazovalec, ti to ne uide. Govorica telesa ne laže). In s tem odgovorom ni nič narobe, je pa zelo pomembno kako je bil podan.

Potem pa je dodal  On. Ja no. Pa vendar tudi avtobus pride od točke A do točke B. Morda malo dlje traja a ima eno veliko prednost. Ima prostor za še večjo posadko. In nastala je tišina.

Večja posadka. Več zadovoljnih in uspešnih? Ja. Všeč mi je. In zato mi je še toliko bolj všeč, da razvijam poslovne koncepte zdaj v tem času novih dojemanj in višjih znanj. Minili so časi One man Band. Minili so časi hierarhije, ki ne podpira čutnosti do sočloveka.

Način kako si interpretiramo stvari in pogled na izrečeno je samo od nas odvisen. Vsak ga razume po svoje. Vsekakor pa ima veliko vlogo pri tem s kakšnim tonom je bilo nekaj izrečeno in kako se izrečeno sklada z govorico telesa. Pri njem je šlo v stanju mirnega dodatka, ki je tvoril zaključek na način, da nihče več na to temo ta dan spregovoril ni. Pravi Vodja. Vzor. Meni je odzvanjalo še nekaj dni...

In kdo je Tatjana Davič, Dama z diamantnim srcem? Moja prva ženska Mentorica. 

Hvaležna sem za priložnost, da sem se lahko od nje učila. Preživeli sva več dni in veliiiko ur skupaj, da sem ponotranjila znanje, ki mi ga je kot mentorica v praksi predajala.  Mislila sem, koliko imam jaz energije, ko sem z njo pričela, preživela in zaključila dan, sem spoznala, da še zdaleč ne toliko, kot jo premore kvalitetno izkoristiti Ona. Bistveno spoznanje pri tem je, da jo imam, a jo nisem znala konstruktivno razporediti. Hvaležna sem, da sem se tega sedaj naučila.



Ona je ženska, ki kreira Relationship Marketing. Kreira ga med ljudmi za ljudi. V svoji mreži ima že več kot 10.000 ljudi. Si lahko zamislite to število ljudi, da sledijo tvoji viziji, delajo, rastejo po njenem konceptu in številka še raste. Seveda vseh ne pozna, a ko sem jo spremljala, kako si čas vzame prav za vsakega človeka, ki se obrne na njo, to je vrlina in kilometrina. Vse dela iz srca, Zares iz srca. Želi si, da bi ljudje postali srečni, zdravi in finančno svobodni. To je ženska, ki je pred svojo srečo postavila srečo in zadovoljstvo drugih. In to se ji bogato vrača.

Spoznanje, da ni važen cilj, temveč pot, do cilja. Ta je ena močnejših za mene letos....

Njeno delo je že prepoznala republika Srbija in za to je dobila nagrado Naj poslovna ženska Srbije 2019. Dnevno dežujejo pohvale iz Amerike iz Europe, saj so prepoznali njen Liderski potencial. Ključne sestavine te uspešne dame so strast, srčnost, empatija do sočloveka, disciplina dela in akcija. V tem poslu je sebe gradila in še se gradi 40 let. 

Nekaterim bi morda tak naziv in vse te silne pohvale stopile v glavo, a ona nadaljuje, kot da se nič ni zgodilo. Še ena vrednota velikih vodij in uspešnih ljudi. Nagrade, nazivi, to pri tistih pravih, nič ne spremeni. Ubistvu opažam, da je to bolj pomembno okolici in ljudem, ki so jim nazivi poseben podatek. 

Ocenjujete ljudi po tem? Kdo ima boljši ali večji naziv in je zato od nekoga Boljši?

Jaz osebno sem za življenje brez etiketiranj. Hkrati pozdravljam trdo prigarane prejete nazive. Iz zgodb uspešnih je veliko njih šole zapustilo, ker jih je sistem, kot tak omejeval. In so tako svoje nazive na drugačen način prigarali. In primeri so, ko so se iz njih norčevali, pa so danes celo bilijonarji. Skratka, teh zgodb je veliko, in vedno znova se vrnem na začetek in si rečem. 

Ana opazuj, uči se, deluj vedno po svojem instinktu. Etiketa gor, Etiketa dol, za mene je pomebno, da si človek. 

Tatjana ljudi vodi srčno s strastjo in nam kaže s svojim delovanjem, kaj vse je mogoče in nam vsem dostopno. Ko se spotakne, se ustavi, gre korak ali dva nazaj, da jih po tem deset lahkotneje zakoraka naprej. In to vse skupaj brez dram in v pristni elegantni ženski energiji. 

Sledim, se učim, delujem. Ob vsem tem kreiram svoj recept do uspešnosti. Vsak od nas je unikat in menim, da je lepo od uspešnih vzeti prave začimbe, kaj pa je tisto pravo za mojo bit, vem samo jaz. Čutim lahko samo jaz. Rezultati so in bodo večni pokazatelji. In vsak dan, ko ležem, si rečem, bravo Ana, za tabo je še en dan, uspešen dan. In gremo naprej...












Sunday, November 17, 2019

Kdo je Janja Kovač? Sporočila Srca...

Ko pomislim na njo, se mi takole prikaže.

Zasanjana deklica zaljubljena v naravo, živali in življenje. Skače po travniku, težko jo je ujeti in ji slediti. Mil, topel pogled v katerem se stopiš, in ko ti s prešernim nasmehom pride v objem takrat se čas zaustavi. Vse samo je. Brezpogojno in z Ljubeznijo.

V rani mladosti je zaznala svojo bit in spoznala, da je v nas nekaj več, kot le biti človek. Že takrat je stopila iz okvirja in pričela svojo srčno pot brezpogojnega delovanja.

K njej so hodili po nasvete in na svetovanje z alternativnim pristopom. Stik z Janjo ti odpre nove dimenzije, doživiš nova obzorja, ki so nam dostopna, le odpreti se moramo za njih.


V vsej svoji dobroti in brezpogojnem delovanju, njena pot ni bila enostavna. Težke preizkušnje, morda za ljudi "zdravilce" te vrste včasih še precej težje. A ni se predala. Za njo ima vera poseben pomen in tako neomajna je skozi te izkušnje svoje sposobnosti samo še svetlobno povečala. Dala je življenje dvema srčnima hčerkama, klepeta pa najraje s svojo ljubico, psičko Chanel, ki če mene vprašaš ima čisto njen karakter :-)

Ste že spoznali osebo, ki govori z živalmi? No, to je Janja. Pa naj se sliši še tako čudaško, ona to zna in njena srčna misija je med drugim zdravljenje živali. Potuje po svetu in daje življenje prav tem najbolj nebogljenim bitjem. In ko na kmetiji novo življenje v štalah se zgodi, Janji srce zadrhti.

Skozi leta  je svoj dar stopnjevala in ga nadgradila s popolno predajo življenskemu namenu na zemlji. Nikoli se ni zanašala na tehnike energetskega prenosa energij, dokler ni sama poiskala pomoč in spoznala se je s Tesla Metamorfozo. Odpravljene blokade, ki jih je imela na svojem telesu so izgubile svoj namen učenja na njej. Od vodnikov je prejela dovoljenje in se tehnike priučila.

Pri izjemni učiteljici Tesla Metamorfoze, Anji Petrovič je certificirala stopnje in opravlja delovanje s Tesla valovi. Svetlobno telo - seveda sem preizkusila. Samo enkrat v življenju greš čez to in ko to izkusiš, nič več  na fizičnem telesu ne deluje na način, kot je to bilo pred tem. Vsak doživi svojstveno izkušnjo. 

Ko pijeva kavico in jo poslušam, kako z radostnimi solznimi očmi podeli, kako vsak teden dobi eno sporočilo, da je sprožila življenje. Težko ob tem ostanem ravnodušna. Problematika nezanositev žensk pri Janji ne obstaja. Si lahko mislite? Kakšen naravni čudež ta ženska izvaja.

O Janji bi lahko pisala in pisala, njeni srčni vsebini ni konca. Vsako osebo obravnava individulano, in pove: "Preteklost je potrebno sprejeti, jo objeti, živeti trenutek v zavedanju ustvarjanja lepe sedanjosti in ta kreira našo prihodnost."

Draga Janja, Hvaležna sem, da si prišla v moje življenje in Hvala iz srca za tvojo podporo, ki jo brezpogojno deliš s svetom in z vsemi živimi bitji. Tvoja misija je Božansko delovanje, kot ga le čista duša premore.

Osebni reading? Energetska terapija ali Tesla Metamorfoza?

Objem iz Srca v Srce

Namaste








Friday, November 15, 2019

Fuck Off

Joj Ana, kakšen naslov si dala. To pa res ni lepo....to se pa res ne spodobi...

In imaš otroke, kaj si bodo mislili. Sej ne da je danes vsaka druga beseda iz otroških ust fack...o fack... No in hvala vam otroci za inspiracijo tega naslova.

Že dolgo nisi nič objavila? Zakaj ne pišeš več? Vprašanja so priletela iz različnih strani...

In odgovor je bil, srečna sem. Kaj torej to pomeni, sem se vprašala, da nimam več vsebine? Lahko pišem le o globinah s katerimi se večina poistoveti? Za mene je vse kar zapišem globina. Torej, evo pišem tudi srečna in zadovoljna. In to srečna z vsemi svojimi plusi in minusi. 

Je res tako, da ko nadeneš iskren srečen nasmeh, in se ti hrbtenica zravna postane ta srčno srečna energija, ki seva moteča? Spraševala sem se, je res lažje človeku biti prijatelj, ko je na tleh? Ga pomilovati, in mu želeti vse dobro? Khmmmm...podvomila sem v to resnico pristnosti takšnih odnosov...

In potem prileti trenutek. Spremenila si se. Khmmmm...


Kaj ni namen osebne rasti delo na sebi? In če rasteš se spreminjaš. In sedaj, tako spremenjena, ne ustrezam več profilu. Kateremu? Kdo določa ta profil? 

Ko sem mislila, da sem v preteklosti prečesala odnose, ki me ne podpirajo, me je zopet doletelo. Vendar tokrat brez drame. Napredek se Pozna. In tako pač je. In ubistvu, me sploh nič novega ni doletelo. Odnosi so, vedno bodo, skozi njih rastem. O ja, sem pa spremembo v svojem delovanju, konkretno prepoznala. Da, spremenila sem se. Prav ponosna sem na sebe.

In Fuck off, ki ga povem v lepšem pakiranju, ker sem lepo vzgojena, je postal moj najboljši prijatelj.
Dovolim le še do te mere, ki je za mene spoštljivo sprejemljiva. 

Odnosi, ljudje. Ostanejo tisti, ki so srčno iskreni. 

In ko slišim očitek, kaj je s teboj narobe, ljudje prihajajo in odhajajo iz tvojega življenja. Ja. In?
Kaj je s tem narobe? Z vsakim človekom in odnosom dobim širino. Če se nekdo v moji bližini počuti neprijetno, pa zaboga, te držim na ketni? Ali ko dežujejo nasveti, kaj bi bilo za mene dobro in kako bi morala... Zanimivo je to, da po nasvetu sploh vprašala nisem. Je morda ravno to moteče? Da nisem?
Ali se je ubistvu lažje ukvarjati z drugimi, kot s sabo? in vedeti za drugega, kaj je za koga prav...ali morda nekdo doživlja projekcijo svoje nemoči, ker se ne ukvarja s sabo?

Lepo je, ko si odet v oddejo odnosov kjer ti je prijetno toplo, ko sevata iskrenost in srčna pristnost. Včasih je v njej kakšna luknjica. Zgodi se prepih. Jo spregledam? Iščem perfekcijo? Ali zamenjam z drugo, bolj kvalietetno. Vse je stvar odločitve.

Je prav, da se zadovoljim s povprečnim? Ali je prav, da stremim k boljšemu? Najboljšemu?

Ljudje pridejo in grejo, otroci pridejo in grejo, partner pride in gre, prijatelji naj bi ostali...
Kaj ti pravzaprav na koncu in vsak dan, ko ležeš ostane?

Ti.

Ti sam sebi. Najtoplejša oddeja je ves čas tu. A se z njo prej nisem znala pokriti.

Če mi je lastna koža pretesna, je moja. Če mi je ravno prav in se v njej odlično počutim. Tudi ta je moja. In edino to je moje. In vse kar si želim je dihati zrak svobodno, dokler še tega ne zaračunajo... in biti to kar sem. In samo sem. Srečna, da sem. In če mi danes nekaj ni uspelo, in sem storila nekaj narobe, imam možnost že v istem dnevu ali naslednji dan to popraviti ali narediti drugače, boljše. A o tem bom presojala sama.

No, važno, da mi je Toplo in izbiram, da bom za to oddejo še naprej skrbno in z ljubeznijo skrbela in skupaj z njo rasla do zadnjega daha.

Odnosi so, vedno bodo. Ostanimo ljudje.









Sunday, July 28, 2019

Kakšno povezavo imata Boki in WineTasting?

Dečko na sliki, moj dolgoletni prijatelj. Vmes so šle naše poti za nekaj let narazen, a ko se srečava, pristno nadaljujeva, kjer sva ostala. Neprecenljiva spoznanja.

In tako, po nekaj letih, beseda da besedo, kaj kdo počne in mi pove, da je naredil tečaj za somaliera in kako ga TrippAdviser priporoča tujcem, da obiščejo WineTasting dogodke, ki jih vodi po Sloveniji.

Čakaj. Tujci ga hodijo poslušat, zakaj ne bi še jaz? Nenazadnje sem njegova prijateljica, želim ga doživeti, podpreti..To je bila moja prva misel, ki je priletela po prijetnem klepetu po dolgoletnem srečanju...



In prišel je dan, ko sem doživela vino skozi oči strastnega ljubitelja življenja, ki od nekdaj ve, kaj je dobro in uživa v hendonizmu in je v družbi vedno tista oseba, ki te z nasmehom pričaka in z nasmehom pospremi.

Sedim v tej prečudoviti vinski kleti sredi Ljubljane, ga poslušam in povem vam, oči so se mi zarosile. Ko sem ga tako opazovala in spoznala, da dejansko dela in živi svojo strast. Močno se mi je usidrala slika njegovega zadovoljstva ob tem kar počne in to sedaj deli z vsemi nami....povem vam, nalezljiva je ta energija. Zahvaljujoč njegovi strasti sem prvič občutila pitje vina z vsemi svojimi čutili in ga doživela na popolnoma drugem nivoju.



Da imamo v Sloveniji dobra vina, to sem vedela, a ob slišanem sem začutila še večjo pripadnost in spoštovanje do naših vinarjev. Pa še svoje vino imam haha...nisem vedela...Ana Cuvee, oranžno vino od Mlečnika...wow...

Uživam, ko vidim prijatelje, kolege in poznam njihove zgodbe, kako negotova in težka so bila določena obdobja. A evo. Po dežju vedno posije sonce. Včasih je deževno obdobje dolgo, a skozi vse izzive rastemo in ko posije sonce, potem sije. 

WineTasting zagotovo lepo doživetje tudi s prijatelji za rojstni dan, poslovne priložnosti ali pa kar tako. Priporočam, da pokličete Bokija 00 386 51 828 592 in si podarite izkušnjo, kjer vam bodo hvaležne vse burbončice.

Na Zdravje, Na Življenje in Na Prijatelje








Thursday, June 27, 2019

Mrežni marketing Vs. Penzija

Od kar vem za sebe, mi prihajajo nasproti organizacije, ki se ukvarjajo z mrežnim marketingom. In vse več jih je. Nekajkrat sem se odzvala na povabila, da sem podprla prijatelje, kasneje tudi iz naslova, da se česa novega naučim. 

Ko proučujem uspešne svetovne podjetnike večkrat naletim na komentar, da je mrežni marketing en najboljših poslovnih modelov, ki so si jih izmislili. Zanimivo....

In če se uspešnim ljudem dopade ta poslovni model, se vprašam zakaj se mu potem jaz tako upiram? Konec koncev, če pomislim vsak dan z nekom nekaj prodajno usmerjenega pokomentiram. Ali gre za priporočilo ali povezovanje. 

In se je zgodilo. Udeležila sem se predstavitve knjižice Sinergija Zdravja, ki jo je zapisal Dr. med. Saša Avakumovič. Govori o matičnih celicah, Lamininu, ki jih aktivira k pravilnemu delovanju, posledično notranjemu pomlajevanju ter o ostalih prehranskih dopolnilih. 



Prehranska dopolnila? Do tega predavanja je bilo v moji glavi, pa valda ne bom jedla pilule...A predavanje mi je pritegnilo pozornost in dobila sem širino. Preventiva. 

Sama sem največja zagovornica Aleternative, če k temu dodam še preventivo, je to kar dober recept za zdravo in dolgoročno življenje? Vsekakor je Saši uspelo, da sem ta dan ozavestila nekaj meni danes zelo pomembnega. Četudi se trudim zdravo živeti, živila kupovati na preverjenih mestih, težko verjamem, da je možno v celoti vnesti v telo vse, kar telo dnevno potrebuje za zdravo delovanje. Danes iz izkustva izgorelosti telesa lahko potrdim, da s pravim pristopom do pravilnega izbora dopolnil in vitaminov, deluje.

Pustimo to, da verjamem, da se lahko živi tudi samo od energije. Tega za enkrat žal še ne zmorem...

In tako sem naročila svoj prvi paket, kot sem ga sama poimenovala "Coctail zdravja". Sledil je paket mami. Prošnja, da postane moj poskusni zajček se je izvršila na način, da se je že po 10tih dneh rednega konzumiranja prehranskih dopolnil, k temu sva dodali še čaroben serum za obraz ter naravno kremo, slovensko, vidno pomladila in pojasnila, Ana - tole, kar si mi sestavila res deluje. In to je prvič, da je moja mati za nekaj kar sem ji do sedaj predstavila dejala, da to je pa to.

Za mene je vsekakor njen komentar in vidni rezultati najbolj kredibilen dokaz, da prehranska dopolnila delujejo. Potem sem razmišljala. Zakaj ne bi malo spromovirala zadevo, da še kdo poskusi in nenazadnje s tem lahko čez čas dosežem, da bom izdelke prejemala brezplačno?

In aktivirala se je, ob mojem rednem delu, še pot mrežnega marketinga.

1. korak / cilj do brezplačnega paketa coctail zdravja na mesec / dosezen
2. korak / cilj do dodatnega tedenskega in mesečnega zaslužka
3. korak / cilj v prihodnosti tudi iz tega naslova redno prejemati prilive

Kako bo, ne vem. A ker gre za meni sedaj ze preverjene dobre izdelke, in se je zaradi Laminina mnogim zdravstveno stanje, osebno počutje znantno izboljšalo, verjamem da v tem ni nič slabega.

Ali si bom iz tega lahko naredila dodatno penzijo? Kdo ve, morda mi celo uspe. 

Jasno pa je, da brez dela ni jela. Nihče ni uspel kar tako čez noč in v vsaki službi, ko gre za napredovanje je to plod trdega dela. Moje mnenje je, da bi bilo plodno, ko bi vsaka družinska celica ob rednem delu sodelovala še v kakšnem mrežnem marketingu. Lahko za dodaten vir prihodka, neobremenjeno za sebe ali zato, da se skozi njihova izobraževanja gradiš kot osebnost. Definitivno imajo najboljše mentorje, kajti tisti najbolj uspešni so zgrajeni ljudje s kilometrino.

Pri mrežnem marketingu mi je všeč še to, da si za svojo produktivnost primerno nagrajen. V službi dela več ljudi za enako plačo. Večkrat se dogodi tudi krivica, ko je na enakem delovnem mestu nekdo bolj produktiven, pa ga na koncu meseca na računu čaka enak znesek. 

Skratka, raziskujem, delujem in čas bo pokazal svoje. Če kdo želi knjižico, mi pišite. Jaz osebno sem na temo prehranskih dopolnil iz teh vrst sistemov izbrala iz vsakega tisto, kar je za mene najboljše. Zopet po svoje...

Tokrat, Mrežni pozdrav


Thursday, May 9, 2019

Nasmeh

Kaj berete zadnje čase? Kakšne članke? Teme? Knjige?

Kakšna sporočila se skrivajo, ko nam pride kakšno besedilo ali quote pod nos? Se jih zavedam? Ker se jih, mi res ni nikoli dolgčas. Ugotavljam pa, da zadnje čase težko berem članke, kjer piše kako je treba živeti, takšne posplošene. Vsa ta navodila.

In to me je spodbudilo k branju resničnih življenskih zgodb, različnih ljudi. Ubistvu zopet se je iz tega, kar mi ne paše več, prebudilo nekaj novo dobrega. Skozi te resnične zgodbe pa se vedno pojavlja ena glavna motivacija in to je vera. Vera v sebe. Vera v ideje, ki so Jih realizirali. Vera.

Vsak naj ima svojo vero. Kdor je Nima, tava. Se strinjaš?

Jaz osebno verjamem v energijo, za mene je vse energija. Besede, zvok, ljudje, dogodki.... Prav vse povežem z energijo. Učim se zaznavanja energetskega dogajanja. Najlažje opišem, kot pri zvoku, so visoki in so nizki toni. Tako nekako čutim to zaznavanje energijskega stanja. In ko se potapljam v razmišljanje, kako sama kreiram določena energijska stanja, in če privlačim določene vibracije, ki na trenutke niso sinhronizirane za moje dobro, kako se odzivati na to? Lahko dramsko, ali pa iz stanja opazovalke. Da, to drugo mi je bližje.



Zapisala sem na sliko, da je nasmeh najboljše Ličilo. In ko sem to zapisala, sem se spraševala, kaj pa fejkanje? Kaj pa ko me nekaj zmoti? Ali Še vedno lahko dam gor nasmeh? Je prav, da ga "oblečem". V vsakem primeru sem dobila odgovor DA.

Če je nekaj lepo, se seveda nasmejim iz srca. Kdor me pozna, ve, da je nasmeh tako ali tako že naravno del mene. Kaj pa Ko me nekaj zmoti, morda, ta nasmeh ni nujno čisto srčno povezan, a še vedno lahko je. Zakaj? Zato, ker točno vem, da je na mestu, ker sem se v tem trenutku zavedla, da je to kar je bil moteči faktor, novo seme, ki sem ga pravkar zasadila. Se pravi, zopet nekaj dobrega in k temu lahko prilepim nasmeh. Ja. Lahko. In, ko grem od doma, ga podelim še s sosedi, trgovko, simpatičnimi in prijaznimi smetarji, prav z vsemi, ki so ga voljni sprejeti, doživeti z menoj.

Pa ti? Se nasmejiš sosedom? Podari nasmeh, nič te ne stane.

In ko ga dobim nazaj, mi je še lepše. Namrgodenih ksihtkov sploh ne opazim več. In ko je moj prijazen nasmeh v preteklosti, koga iritiral, da se preveč lepo smejim, da zaradi tega oddajam napačne signale in podobno. No...že zdavnaj vem, da to tako ali tako sploh ni bilo moje. In lepo je biti nasmejan, brez slabe vesti. Nasmejan že samo zato, ker se lahko nasmejim sebi ali jutru, da sem se prebudila v nov dan. Da sem zdrava, da imam dom, da sem oblečena, da je v hladilniku vedno kaj zdravega za v lonec, da imam dve čudoviti zdravi hčerki, da imam krasno mamo in brata, zlate prijatelje, da je moj vrt zelen in še bi lahko naštevala. 

Disciplinirana samomotivacija in pogled iz drugega zornega kota na prisotno dojemanje življenja sta močna faktorja, ki sta poskrbela, da nasmeh ostaja. Pa sem zopet pri temu, da je vse to moj izbor. Sama kreiram to nasmejano energetsko sevanje hahahahahaha

Kar oddajaš to dobiš nazaj pravijo. In to je ta energija. Ja. Prijazen nasmeh, in hvala vsem, za prijazne nasmehe, ki sem jih dobila in jih dobivam nazaj. Hvala Hvala Hvala

Pa ti? Se kaj smejiš? Znaš poiskati razlog, da si pričaraš nasmeh? Četudi samo za sebe?

Hvala Natalija Veselinovič, ravno v pravem trenutku si ga poslala. Sem razmišljala, kater video bom prilepila :-) In evo ga. Perfect timing.







Tuesday, April 23, 2019

NE

Zakaj je vsak izrečeni Ne postal meni DA?

Ko postavljam meje otrokom, ljudem, situacijam in rečem NE. Sem zato stroga, ne upoštevam pravil, mislim samo na sebe? Kje je meja? Meja med skoncentrirana na sebe / self-love in med upoštevanjem drugega / ugajanjem? Kaj je pravilno? Kdaj ja in kdaj ne.

Všeč mi je kombinacija enega in drugega, le da je slednjega, pri mnogih, opažam še vedno v predoziranih količinah. Potem pa nezadovoljstvo, utrujenost od odnosov in nesrečni ksihtki. 

Prekomerno ugajanje škoduje. Dokazano.



S poslušanjem svojega notranjega instinkta je vse lahko tako zelo v ravnovesju. Zakaj ga ne poslušamo večkrat?

Ko opazujem otroke, skoraj vsaka druga beseda je Ne. Kako zabavno, ko se lotimo ta Ne spreminjati v Da. A že tu v ranem otroštvu vzgajamo ugajalske sposobnosti v katerih smo mnogi v življenju zablesteli in bi si za to vlogo večkrat že lahko podarili zmagovalne pokale. Čestitke.

Ne, ko mi hčerka reče Ne, dobro pretehtam, kdaj mi je ta njen Ne sprejemljiv. Včasih se ugriznem v jezik, a mnenja sem, da je pomebno, da ima tudi otrok svoje stališče, ki ga ne želim zamajati do te mere, da bi skozi življenje razvili motnjo prekomernega ugajanja. 

Self - love. Ljubezen do sebe, poznati sebe, poslušati sebe in si dovoliti biti, to kar si, ne to kar bi drugi želeli, pričakovali. Žalostno je, ko inteligentni ljudje, ugajalce zmanipulirajo v svojo korist. Ne dovolimo si tega, zato večkrat trening besede Ne / na prav vseh področjih. 

Inteligentni, polagam na srce, uporabite svojo inteligenco zares inteligentno v najvišje dobro vseh. Zmorete. Več boste od tega imeli in bolje se boste počutili. Ah...res imam rada roza očala....

Vsak Ne je meni Da, Da k sebi. Morda na začetku, ko pričneš tako delovati malce čudno za najbližje, a čez čas se že navadijo. Tisti, ki se ne, je bil pa ta Ne, končno na pravem mestu. Kaj ne?

Znate reči Ne brez slabe vesti? Znate reči Ne, brez podajanja razlag zakaj ste se tako odločili?

La vita è bella







Thursday, March 28, 2019

Glas otroku ločenih staršev

Otroci niso krivi za razhode. Kaj pa njihovi občutki?

Ko pride do ločitve in ostanejo otroci, ta čista še "nepokvarjena" bitja, oni nimajo nič s tem. Nič! Ali znamo ločiti svoje občutke do partnerja na katerega smo jezni od otrok? 

Mnenja sem, da se je nasplošno potrebno zazreti v sebe pri ločevanju svojih občutkov do kogarkoli  in česarkoli od otrokovih. 



Skregani partnerji največkrat v takšnih situacijah na otroke sploh ne pomislijo. Spremenimo to. Že tako ali tako je njim najtežje, saj so izgubili družino, kot tako in četudi je razhod "umirjen" pusti vedno kakšno posledico.

Zakaj bi Jim še dodajali? Ne. Tega si ne dovolimo.

Razumem razočaranje, če družina ni uspela ostati skupaj in ne omalovažujem stanje čutenja občutkov, kot so jeza, žalost, razočaranje. Vse to so težki občutki za odraslega, ločitev ni enostaven izziv, sploh ko gre za enostranski razhod. A če se je en od partnerjev tako odločil, kaj lahko storiš, da bo v najvišje dobro otrok? Rekla bi, odraslo odgovorno pred izbruhom svoje jeze, najprej pomislite na občutke otrok. Smo res takšni egoisti, da tega ne zmoremo?

Ko gre za enostranski razhod, je večji del odgovornosti v rokah tistega, ki je odšel. In na tej osebi stojijo vsi naslednji koraki in stabilne odločitve, ki naj bodo vedno v najvišje dobro otrok. Zmoremo to.

Če se izkaže, da druga stran ni sposobna določenih stvari sprejeti, je potrebno tudi to drugo stran razumeti in ji dovoliti, da imajo svoj čas za žalovanje, z jasno postavljenimi mejami seveda. Nenazadnje gre za osebo s katero imaš otroka in bosta skozi življenje tako ali drugače za vedno povezana?

Povdarek v tem zapisu je, glas otroku in da ostanemo ljudje.

Ko slišim, kako prizadeti partnerji med seboj obračunavajo preko otrok. To je nedopustno. Neodgovorno. Čas je za en velik življenski "šamar", da se ti ljudje prebudijo. Za voljo njihovih otrok in njih samih. Je otrok kriv, da te je žena zapustila? Je otrok kriv, da je mož odšel? Je otrok kriv, če ima tvoj moški ljubico? Je otrok kriv, če je nova oseba v življenju starša prijazna in mu je všeč? Biti jezen na otroke, ker je nova izbranka prijazna? Kaj si ne želimo, prav tega? Da je nov izbranec dober do naših otrok? Prosim, v razmislek iz srca v srce.

NE za nič od tega ni odgovoren otrok. V vse te izzive sta vlepetena le vidva, dva odrasla. In vedno sta dve plati, ki jih lahko le poskušamo razumeti.  

Kaznovanje bivše z neplačevanjem mesečnih obveznosti za otroke? To ni kaznovanje nje. S tem so prikrajšani otroci. In ko si ona ne more privoščiti, da jih obleče ti pa lahko? Kaznovanje, sedaj boš pa videla? Kako nezrelo? Zopet so tu otroci prikrajšani. To je resnica. In ko se tako obnašaš, daješ Njej in otrokom material, da se potrdi pravilo, kako dobro se je pravzaprav odločila, da je odšla. Kakšne zveri se pojavijo v naših telesih, da se težko odmaknemo od takšnega obnašanja? Sprašujem se, je potem to ta pravi obraz, ki se končno pokaže pri človeku?  

Nismo na tekmi, to ni tekmovanje v dokazovanju kdo je boljši in kdo bo koga bolj prizadel, kaznoval. Od kdaj imamo mi pravico v svojih rokah, da si sploh dovolimo, da nekoga kaznujemo? Iz srca verjamem, da za vsako rit palica raste in to palico naj vihti življenje. 

Otrokom razlagati kako slaba mati ali oče je nekdo? Vprašaj se, je res? Je res ona slaba mati? Je res on slab oče? Razumem občutke, ko si na robu, da eksplodiraš...a to je nemoč, nemoč sprejeti, da se je ona - on odločil drugače. Pustite otroke pri miru. Pustite jim, da ostanejo otroci in ne dovolite, da so žrtve vaših bolečin. Žrtve obračunavanj. Prosim iz srca v imenu vseh otrok.

Bolj ko tolčete po bivših partnerjih, bolj otrok v tebi vidi slabiča. Otroci niso neumni. Vse to se ti bo enkrat vrnilo, na način, ki si ga ne želiš. Otroci so svoja bitja in zelo so pametni. Oni so naši največji sodniki. Želiš na tem sodišču izgubiti? Ali si pripravljen-a že sedaj drugače postopati? Pojdite Ven iz okovja ujetosti občutkov. Ne preko otrok. Prosim. Pojdite v svoje srce, poiščite moč in spremenite to. Zmorete.

In ti? Čakaš ga, da se spremeni, da bo dojel, kako lepa družina ste? In kako dobra ženska si? Koliko vsega si žrtvovala zanj? Ga čakala. Ne, ne bo se. Ti se moraš zbuditi. Ti si tista v bolečinah in z boleznijo. Samo ti lahko to obrneš. Ne čakaj in ne pričakuj, da se bo on spremenil. Žal ne gre tako. V največjih primerih se sprememba zgodi, šele ko človek nekaj izgubi. Večkrat sem si postavila to vprašanje. Zakaj šele takrat? Nimam še odgovora. 

In potem rečeš, ne bom mu dala otrok. Kako to misliš? Pa saj otroci niso tvoja lastnina? Enake pravice imata oba starša. In z otroci, če mu jih vzameš, ne boš ničesar spremenila pri njem, svoje Otroke boš prizadela. Da. To je resnica. Prizadela, ker ne ločiš svoje jeze, razočaranja od njih. Nauči se. Da, se. Potrudi se. Za sebe, da boš srečna, da boš zopet žarela. Poišči sebe in si daj srečo v telo, ne žalost. To je za tebe in za otroke. 

Bi raje, da je en od staršev pokojni? Bi bilo to lažje? Ali si pripravljen-a sprejeti dejstvo, da je čas za novo pot. Nov začetek in hkrati poiskati zadovoljstvo v tem, da imajo otroci oba starša, pa čeprav ločena... 

To je resnica, ki se dogaja, ko nekdo ni sposoben sprejeti odgovornost do svojih občutkov. In čas je, da se to spremeni. Dokler smo živi imamo pravico do sreče. Na nas je ali jo bomo izbrali in zaživeli. Biti srečen je naš izbor. 

Vsaka sulica v bivšo ali bivšega, je sulica v vašega otroka. Si je otrok to zaslužil?
Mama je mama, in oče je oče. Tudi ko nismo skupaj, Jim to pripada in če ni uspelo v odnosu vzpostaviti odnos, ne mislite, da nam ga ni treba izven skupnosti. Ne ne. Takrat je pravzaprav še več dela. Jp. 

In zakaj?

Zato, ker smo ljudje. Zato, ker želimo svoje otroke naučiti, da smo ljudje. Jih naučiti, da postanejo kvalitetni ljudje s svojo vsebino, ne našo.

Se strinjate?







Sunday, March 24, 2019

Bodi moja Ljubica?

Ko sem prejela že tretjič to "nespodobno" povabilo, kar tako zelo direktno, sem se odločila, da o tej zadevi malo premislim.

Torej. Imaš ženo, dekle a ker sem tako poželjiva si me želiš ob sebi. Kot ljubico, ker me ne želiš izpustiti iz rok. Ker, ko si z njo, misliš na mene? Khmmm kar lep kompliment.... Še najbolj se mi dopade, ta iskrenost? Kako zelo iskreni znajo biti moški, do izbrank, ki naj bi jim bile ljubice. Sprašujem se, zakaj ni te iskrenosti doma?

Pa poglejmo Kaj bi pomenilo, da sem ljubica?

Nimam obveznosti do tebe, da te pedenam, kuham, likam, poslušam tvoje slabe trenutke, pospravljam za teboj itd...

Dobim pa, najboljšo verzijo tebe, večerje, razvajanje, darila in trenutke z polnim zadovoljstvom. Dolge lepe in zelo iskrene pogovore, lahko živim sebe in svoje življenje brez omejitev in pravil? Pravil, Ki jih seveda ti ne moreš postaviti, ker jih kot ljubica jasno postavljam jaz?

Priznam, mamljiva ponudba. Ko oddideš iz veze, ki ni zdržala vseh pritiskov, da bi družina ostala skupaj, se začne odvijati razmišljanje in pristop do življenja, do odnosov malce drugače. Seveda ne želim še enkrat na led, zato raziskujem vse moje možnosti...

Moji otroci ne potrebujejo očeta, ker jih imata in nimam več potrebe, da bi jima "morala" pokazati kaj je zgledna družina, ker ta projekt nam ni uspel z očeti. Je moja naloga, da Jima vseeno poiščem nadomestno sliko? Ali je moja naloga, da me doživljata, kot srečno, zadovoljno mamo? Kdo si ne želi slike zadovoljne družinske skupnosti? A po razvezi vstopiti v novo z dvema otrokoma, za to je po moje potreben čas. Čas za razmislek, preden se skreira zopet neka nova podoba družinske slike, kjer bo v njej nastopil nov moški.

Iz veze v vezo, da mi bo lažje? Ne. Probala in se učim iz neuspešno uspešnih izzivov, da je najboljše darilo, kar sem jih sebi podarila, čas. Čas za samorefleksijo in novo spoznavanje in postavljanje temeljev.

Ljubica

Kaj pomeni samospoštovanje v tem primeru? Mi paše biti druga lady? Rada sem prva in edina. A nekaj na njem me vleče, da razmišljam v tej smeri? Je to ravno ta svoboda? Ali ni mogoče imeti to svobodo tudi, ko sva samo midva? Zakaj tretja oseba? Zakaj si to delamo? Ali se mučimo ravno, ko si tega ne dovolimo? Tesla pravi, da je 3 eno izmed svetih števil. Se sprašujem, kaj bi tu pomenilo število 3?

Kaj pa če ovržem vse družbene morale in pomislim takole.

Ubistvu mi je ta ponudba sprejemljiva, a le na način, da ji poveš, da imaš ljubico. Pridobi si "dovoljenje", pa greva. Veš, ne da se mi imeti dram, ko se bova kje družila in bova videna, potem pa vsi tisti šoki itd... Zakaj bi zavedno prizadela tretjo osebo? Kaj ni lažje, če so karte odprte?

Ali se raje skrijeva in ne govoriva to na glas? Ptavijo tudi, skrito življenje je srečno življenje? In tako do kdaj? Dokler en od naju ne poželi nekaj več? Sprašujem se kako to uspe prodajalkam ljubezni? Saj to je pravzaprav točno to? Kaj ni? Le, da one obvladajo svoj poklic in se čustveno ne vpletajo.... tako imajo lahko več ljubimcev in iz tega za sebe povlečejo še več. Khmmm....

Sploh Jih ne obsojam. Pravzaprav jih občudujem. Da lahko tako nastaviš svoj ženski program, in vse kar počnejo je, da so urejene, lepe, vedno za akcijo, imajo dovolj časa za svoje otroke, in na koncu v največjih primerih, se itak poročijo in naprej "normalno" zaživijo?

Samospoštovanje, vsaka ve za sebe, kaj to za njo pomeni. Pika in brez obsojanj.

Ko sem raziskovala idejo biti ljubica, mi je v roke prišla knjiga Mistresses. Tu so zapisane zgodbe svetovno znanih Ljubic, Merlin Monroe, Maria Callas, pa Kleopatra, Lady Diana....po večini so umrle nesrečne, si vzele življenje ali se sprijaznile, da ljubijo izbranega in ko se je razmerje prekinilo, sprejele zakon z drugim, vedoč, da ljubijo njega, ki ga ni. Zgodovinske zgodbe se ponavljajo, upam, da le z manj žrtvenih dejanj. 



In ko danes poslušam zlomljene zakone, veze? Po prebrani knjigi, in še nekaj jih je bilo, v teh knjigah lepo opiše zgodovino ženske vloge, kot ljubice na večih ravneh, in se sprašujem, gremo zopet v to smer? Pravzaprav se vse to že ves čas dogaja, kot družba smo si samo "malo" zaprli oči pred tem, sedaj pa vse poka po šivih in smo šokirani? 

Muslimani in ostale kulture, kjer dovoljujejo moškim več žena? Zakaj bi to obsojala? Te ženske se po večini s tem sploh ne obremenjujejo. Kaj se lahko iz tega naučim? Kaj od tega je meni sprejemljivo? Samo to me zanima. In prav je, da imamo ženske enake možnosti, da si to razčistimo in tistim, ki to sprejmejo za svoj način življenja, ovržemo program, da pa to ni družbeno sprejemljivo. Ja. Živimo v svetu, kjer ni skoraj nič več moralno sporno. In ni potrebe, da bi se o tem na glas govorilo. Je pa fajn, da obstajajo zapisi na te teme, da si lahko ponudimo širino. Se strinjate?

Morda bi le širše ozavestila sebi, kot piše v knjigi so se žene v zgodovini po večini sprejemljivo strinjale z ljubicami in so to sprejemale, kot del osnovnega bivanja? Celo čujem, kako "ljubica" pove, da je rešila kar nekaj zakonov. In moški so jim za to hvaležni. Bo postala vloga Ljubica zopet nekaj najbolj naravnega v naši družbi? 

Razmišljam tudi o temi odprti odnosi. Mislim, da gre naša mladina v to smer. Opažam, da so raje samski, kot da bi se zapirali v toksične odnose. Posledično, se bodo zato kasneje resno vezali in bo ločitev manj? 

Kakorkoli, če dobro razmislimo, kaj si zares želimo v življenju, potem bomo to živeli. Kaj je za mene sprejemljivo in kaj ne? Sprejmeš odločitev in potem deluješ. Še vedno jo lahko čez čas spremeniš, in narediš drugače? Ja. Ta čarobna paličica je v mojih rokah in jo lahko vihtim na različne načine in večkrat. 

Na koncu je torej Vse odvisno od tega, kako si te vloge razložimo v glavi. Kakšen dogovor smo pripravljeni sprejeti? Vsak za sebe, ne kot družbeno pričakovanje in posplošeno. Vsak za sebe....

Kaj pa ti? Kakšen je tvoj pogled na to temo?






Wednesday, March 20, 2019

Spusti kontrolo!

Ko prideš do točke in spoznaš, da nič ne gre v smeri, kot bi si želel? Ali se znajdemo v začaranem krogu, ki se ponavlja? Kdo je za to odgovoren? Je to morda spoznanje, da smo  do življenja in do sebe prezahtevni, posledično do drugih? Se gremo perfekcioniste? Ali smo v stanju kontrol frikov ali smo ujeti v to, da nad nami vršijo nadzor? Vsa stanja ali situacije osebnega nezadovoljstva imajo svoje odgovore.

Ukvarjati se s seboj je za mene osnovna higiena. Oblikovanje zadovoljne samopodobe, če nam ni uspelo prej ali z dosedanjo nismo zadovoljne, za to ni nikoli prepozno. Prvi in glavni korak k sebi je prenehanje ukvarjanja z drugimi. Za mene je opravljanje že  od nekdaj potrata časa. Med tem, ko razmišljaš, govoriš o drugih, oni napredujejo. Ti si pa kje?

Kaj rada počnem? Kaj me veseli? Kaj mi je všeč? Katera je moja najljubša barva in zakaj? Kakšno pričesko bi rada imela? Mi je všeč moj Stil? Bi rada kaj spremenila, a si ne upam, zakaj? Kakšen imam pogled na življenje? V kakšnem odnosu se vidim? Kako vidim vzgojo otrok? Kakšna sem, kot prijateljica, mama, žena? Kakšen je moj dan? Katere neizpolnjene želje bi si še lahko izpolnila? Bi me to osrečilo? Kako delam s financami? Kakšen odnos imam do denarja? Znam biti sama s seboj? Kaj rada berem? Kakšno glasbo rada poslušam? Mi je všeč moje telo? Kako skrbim za svoje telo? Kakšno kozmetiko uporabljam? Kaj je za mene nega? Kako se prehranjujem? Kaj dajem nazaj ljudem? Kaj je za mene dobrodelnost? V kaj Verujem? Kaj me vodi? Kam grem? Zakaj je nekaj tako?

Ko zavzemamo nova stališča in si odgovarjamo na vprašanja, v telesu čutimo, kako se naša hrbtenica ravna. Pokončna drža, zadovoljen obraz, pomirjenost s seboj, vse to je posledica samodiscipline, ki vodi do samorealizacije. V komunikaciji besede postanejo poezija, spremeni se intonacija in z manj povemo več. 



Iskati ali čakati nekoga, da bo zapolnil prostor praznine? Ta recept ne pije vode. Preverjeno in preizkušeno. Menjaj program...

Osnovno pravilo osebne rasti za mene je, ko se te nekaj dotakne, da se zavedam, da je to moje. In raziskujem, kje, kaj in zakaj. In tako vsak dan, korak za korakom. Sprejmeš odločitev in ji slediš. Brezpogojno v svoje najvišje dobro. 

Sem sama svoje sreče kovač, in ko v to odprto srce vstopiš jo lahko samo še nadgradiš. 

In tako Bolj, ko spuščamo kontrolo, bolj se kopamo v svojih čutnih zaznavanjih, ki vodijo k osebnemu zadovoljstvu. Skozi čas postanejo zahteve duše še višje in če si upamo, gremo po svoje resnice do svobode še globje. 

Vsak ve za sebe in vsak od nas je individum, zato naj si vsak  poišče pot skozi vsebine in delovanja, prejemanju znanja tam, kjer tvoje srce najbolj začuti. 

In dam si tudi dan OFF. Tega se je bilo najtežje "naučiti" Nič več utrujena sama od sebe. Vse postane, kot delovanje in način našega dnevnega življenja. Ko prideš do tega stanja, ni več stavka delam na sebi, ker vse samo še je. In vse samo še smo. 

Oh pomlad 2019, Hvala, lahkotneje se gibljem in lepo je. Zadovoljna sem v svoji koži. Rada se imam.

Ti?

Kaj za tebe pomeni?
Ljubezen do sebe
Samospoštovanje
Samozavedanje
Samozavest






Tuesday, March 12, 2019

Bolečina Vs. Bolezen

Zajokala sem danes, ko sem prebrala, da je zopet en mlad človek naredil samomor. Pa kam gre vse tole. Še ena lepa duša. Naj bo nam vsem v opomin, kako zelo pomebno je, da se pričnemo poslušati. Da mora priti tako daleč, da ne vidš več poti...Poznam ta občutek, sem stala na tem robu. A najbolj grozljivo je to, da obstajajo spletne igrice, ki mlade pozivajo k temu dejanju!!! Prosim, dajmo se skupaj upret temu. Ozaveščat s pisanjem, govorjenjem...

Zakaj ne Znamo prisluhniti čustveni bolečini in ji ponuditi pot na svobodo? Vedno je pot ven. Vedno. Z zatiranjem čustev smo sami sebi največji sovražniki? Ko se zatiramo in smo površinsko močni, ker moramo! NE! Stop temu. Stop tem pritiskom.

In mladim, ki se sploh ne znajo pogovarjat. Naučimo jih. Ujamimo jih. Pokažimo jim še preden je prepozno.

Nalaganje bolečinskih občutkov, kot so jeza, strah, sram, zamerljivost, ne zmožnost oproščanja sebi, drugim, dopuščanje, da na nas vplivajo družbeni pritiski. Vsi ti občutki, ki so nevidni, nekaterim še nečutni, se skozi čas, leta pretvorijo v materialno materijo, ki se izrazi na fizičnem telesu, kot oblika bolezni. Če imamo srečo in so znaki fizične bolezni zgodaj odkriti ima medicina še možnost za pomoč. Zato je potrebna medicina a mnenja sem, da bi v sodelovanju z alternativo imela veliko več zdravih "pacientov" z neponovljivimi diagnozami. Depresija, anksioznost ti dve po mojem dojemanju v našem času spadata v zgodnjo obliko telesnega obvestila, da je čas za spremembe. Da je čas, da se slišimo.  A če preide v akutno stanje, potem se pretvori v bolezni...luskavica / koža naš največji govorec..... rak...avtoimune bolezni in tega je iz dneva v dan vse več. Ta podatek mi ni všeč....

Osebno sta mi bližji Kitajska in Ayurvedska medicina. Poleg fizičnega telesa, pregledata vsa naša stanja. Tudi tista "nevidna" - "neslišna". Pregled sestoji na vseh nivojih naše biti. In tako je zares možno odpraviti z jedrom, ki je bil povod za nastanek kakršnekoli oblike bolezni.

Če se tega zavedaš, In naprimer, da sedaj razumem kar pišem, kakšna je potem naša naloga? 

Da se zavedam, da je to moja odgovornost? Da preprečim, da bi do tega sploh prišlo? In kako lahko to preprečimo?

Tako, da smo čuteči do sebe. Da si priznamo vsako obliko čutenja, dobro nam gre pri lepih občutkih, a tudi ko nam je lepo, poznam primere, ko ob največjem veselju zastane dih, joj, da se ne bom veselila preveč, že jutri sem lahko zopet na tleh.... Ali....če se mi je zgodilo nekaj lepega, strah, da se bo sedaj nekaj slabega komu zgodilo....

Veselje in sreča, če ju želimo čuteče doživljati, ne kličeta po tem, da se ju znebimo, ampak da ju čutimo, da traja in enako velja, za sive odtenke čustev, ki nam niso prijetni in sobivajo z nami. Vsi ti občutki Kličejo Da jim dovolimo, da si vzamejo prostor. Da se izrazijo in gredo ven iz nas. Kajti le tako lahko potem, ko gre za tiste temno obarvane, ta izpraznjen prostor zamenjamo z novimi, lepšimi, stabilnejšimi občutki.

Lepe občutke z dvigom zadovoljstva v telesu, lahko podaljšamo in v osnovi v njih tudi zaživimo. Vse je odvisno le od nas samih.

Katere boste izbrali? 

Pri nalaganju programov na računalnik gre to takoj, zato nas je tehnologija s svetlobno hitrostjo prehitela, in kmalu nam sledi še kaj....a o tem zapis morda kdaj drugič...

No in ko menjamo naše programe in se spoznavamo z občutki, ni enostavno, izgovorov je malo morje. Tempo življenja, ni časa, drugim stvarem in ljudem dajemo prednost. Vsebina naše biti pa trpi in tako nima druge izbire, kot da se skozi čas formira v obliko, ki je človeku "razumljiva" Bolezen. Želela bi, da se odmaknemo od tega, da razumemo dlje od površine in da se spoznamo z globino, z našo vsebino.

Kaj pa pretiravanje, mlad, športen, zdrav, nikoli bolan, pa ga v najbojših letih zadane kap. Od kje to? Tudi njegova, njena dušna pot z takšnim koncem ima sporočilo za nas. Se tega zavedamo? Ravnovesje. Kako zelo Pomembna je vsakodnevna uravnoteženost življenja, prav na vseh področjih.

Zapis je Klic k čutenju, čutenju sebe in svojih občutkov. Vračanje k svoji biti.

Kaj pa bolezen pri Malih otrocih, ki še niso imeli časa Sami sebi naložiti teh občutkov? Ne vem, poiskala sem razlago, ki je meni sprejemljiva, da je to njihova začrtana pot, ki so si jo izbrali, kot duše in tako velja staršem, da so ob tej duši zares brezpogojno prisotni skozi takšno izkušnjo.

Življenje.

Če nam je dano, da živimo, potem je naša naloga "preprosta". Živimo ga.  Če nam ni všeč kako sedaj živimo, spremenimo recepturo, preden nas obišče bolezen. Dokler živimo imamo priložnost, da se na novo naučimo živeti.

Ko sem se začela spogledovati z alternativo, sem bila stara 21. In ta knjiga je bila moja prva na temo, ki me sedaj spremlja skozi življenje že na dnevni bazi. Alternativa, bolezen je dobila svoj zakaj.
In je ni.






Friday, March 8, 2019

Naj bo melodija izrečenih besed ljubeča in čutno iskrena

Ste že bili v situaciji, ko z nekom steče pogovor, kot da se poznaš celo življenje? In ko se mi to zgodi, vedno znova pomislim, pa zakaj se sploh ukvarjam in trošim svoj čas s komunikacijo tam kjer temu ni tako?



Ga res trošim je vprašanje?

Doma z mojima deklicama se veliko pogovarjamo. O vsem, tudi o tem, kaj je komunikacija in vrste komunikacije. Način kako se izražamo, o iskrenosti, kakšne besede uporabljamo, ton glasu, mimika obraza. Tavelika je trenutno navdušena nad raziskovanjem govorice telesa. In tako skupaj pilimo naše komunikacijske spretnosti vsak dan. No, ko gre za vzgojne pogovore, takrat večkrat povem eno in isto, slaboslišnost v najstniških letih se rada vklopi haha in včasih se počutim, kot pokvarjena plošča. A recimo, da je to tako prav, saj jih nenazadnje učim in pripravljam za življenje.

Se pogovarjate z vašimi otroci? Kako poteka komunikacija pri vas doma?

Kaj pa komunikacija v medsebojnih odraslih odnosih? Ko se v nekih temah konstanto ponavljamo, ali ko želimo biti slišani? Ugotovila sem, da sploh nimam več tolerance za to. Ne da se mi vedno znova poslušati enih in istih tem, kjer se nič ne premakne. Še Težje mi je bilo, ko nisem bila slišana kjer bi želela, da sem...

Kaj takrat?

Ko sem v KD šoli Marijana Ogorevca vprašala, ali je prav, da se umaknem od ljudi, ki se samo ponavljajo, me je odgovor presenetil. Vprašaj sebe, zakaj se tako počutiš, da se sploh moraš umakniti? Kaj?  Če si ti v sebi v energetskem ravnovesju, te načeloma to sploh ne utrudi in tako s takšnim sogovornikom lahko pelješ pogovor tudi na način, da ga samo slišiš. Podaš kak stavek, nasvet in četudi se mu ne usidra takoj, bo morda nekega dne prišel na plano in mu bo takrat prav prišel.

Khmmm to mi je bilo blizu in sem stestirala in zares od takrat tako tudi delujem. Kdor mi pride nasproti, ko to ni odvisno samo od mene, za ponavljajoči pogovor, je že tako namenjeno. Verjamem, da  ljudje, ki se konstantno ponavljajo po večini sami sebe še ne slišijo. Enako velja v primeru dretja, glasnejšega govorjenja - s tem sem imela tudi sama težave. Bolj, ko sem dvigovala glas, dlje sem bila od tega, da bi bila slišana. A ubistvu je šlo za to, da pravzaprav samo sebe nisem slišala...

Verjamem v človeštvo saj upanje umre zadnje, zato navijam za lepe, iskrene odnose in konstruktivno komuniciranje. Selektivni sluh pa .... tudi kdaj dobra metoda.

Kaj pa, ko nastane tišina? Zakaj?

V čem je stvar? So tu zopet neka ne-izrečena, ne-slišana pričakovanja? Ali se komunikacija prekine, ker niso naša pričakovanja zadovoljena na način, kot smo si mi zamislili, da bi bilo prav za nas? In ko si jaz želim nadaljevati pogovor in ostati v kontaktu? Kako enostransko je to, ko se ena stran v tišini odmakne... Da, to je njegova, njena, moja pravica. A bilo bi lepo, če bi obstajal stavek za to. Oziroma komunikacija, ki ima začetek, jedro, konec - jasen zaključek.

Veš kaj. Ne paše mi več komunikacija s teboj. Veš ni mi več do najinih druženj, pogovorov. In možnost, da vprašam. Zakaj? In odgovor, bi sledil obema stranema. Jaz dobim svoj zato in ti jasnejšo sliko za sebe, zakaj si to prekinila, prekinil?

In ko ne dobimo odgovora? Takrat je naš najbolj moteč faktor, naš um. In ta ponavadi poišče filmske scenarije, da bi nam bilo lažje. V večih primerih napačne...In tako živeti v zmotnem prepričanju? Ah....Zakaj bi bilo enostavno, če je lahko zakomplicirano?

Včasih sem bila precej utrujena od takšnih nejasnih komunikacijskih izzivov.

Notranja Tišina je naša največja učitelja.

Spodbujam, da se pogovarjajmo, skomunicirajmo sproti, povejmo na glas, dajmo besedi v glavi glas, lažje nam bo. 

Ko si tiho a se želiš izraziti,  narediš največ škode sam sebi. Če ne gre, zapiši, pomaga. 

Danes sem hvaležna, da sem prekinila z zunanjo tišino in  našla mir s svojo notranjo. 

Ti? Kako gre tebi komunikacija od rok? Poveš kar ti leži na duši? Ste iskreni?

Resnica osvobaja.











Tuesday, March 5, 2019

Utrujena sama od sebe?

Bila so obdobja, ko sem se popolnoma izolirala od družbe. In ko so me poklicali prijatelji in me vprašali, kako si, sem se pohecala v smehu (a veš tisti smeh od muke) dobro sem, a utrujena že malo same od sebe.

Kopanje v globino ni enostaven šport. Sploh, če imaš otroke in se za ta šport odločiš disciplinirano oddelat. Ker če se želim spet pristno smejat in čutiti svojo bit v popolnosti, ne gre drugače, kot v globino. Otroci pa, kot spužvice. Vse zaznavajo. Vse čutijo in refleksirajo. Včasih še na sebe kaj navlečejo, pa se tega v površinskem zavedanju na žalost ne zavedamo. Ali še bolje, ne želimo vedeti? Ne želimo sprejeti, da smo lahko mi za kaj takšnega sploh odgovorni...

Ko je prišel mami teden in je mala zbolela za angino, že četrtič zapored...V Karmični diagnostiki angina pomeni, (ena od možnosti) iskanje mamine pozornosti...

Pa kako? Saj sem pozorna? Saj sem tu? Sem res?

Bil je Tati teden in ni me bilo z njo. Tu sem našla odgovor in tako sva se stiskali in vse se je postavilo v mami tednu na svoje mesto.



A včasih res nisem prisotna? Fizično prisotna že, a odsotna.... In takrat je rada potrkala Slaba vest. Samoobtoževanje....Slaba mama si. Saj si imela en teden za sebe, a nisi to mogla urediti v prejšnjem tednu? Povem vam Samodestruktivno mučenje, res ne pomaga...

Ne nisem. Zgleda da ne. In sem prenesla še na tega, ko sta z mano. In kaj sedaj? Se izklopim? Odklopim te občutke? Kje je ta daljinec? ON - OFF Pri meni v nekem danem trenutku, to žal ni šlo.  Ko čutim, čutim z vso vsebino svoje biti in včasih je bilo tako intenzivno, da bi lahko kričala...Saj sem...a ne na glas....S samodisciplino in odločnostjo, sem se Naučila kontrolirati te svoje občutke in jih uravnavati. Ufff...uspelo mi je. Kakšno olajšanje. Danes sem prisotna na način z vsem svojim dogajanjem. Glume ni. Vse samo je.

In ko zajočem, me vidita, tega ne skrivam več. Tista močna, vedno nasmejana mama, je postala mama z vsemi stanji.

Je bilo obdobje, ko sem starejši hčeri pojasnila, da sem v fazi Bipolarne motenosti. In to na dnevni ravni. V  enem dnevu sem znala zamenjati razpoloženje 10tkrat. Hvala Bogu, pa je to stanje kratko trajalo. A nisem se ga otepala, niti se skrivala. Samo bila sem. Takšna, kot sem. V sebi pa vedno prisoten občutek, Ana to je trenutno, minilo bo, zmogla boš tole. Samo nadaljuj.

In tako je še danes. Občasno se še pojavi rukerček, a to ni več tako neznosno težko. In ob vsem tem, sem si vedno vzela čas in predebatirala s starejšo hčero, tudi tamali pojasnila, če je bilo potrebno v njej razumevajočem otroškem jeziku, vse te moje občutke. Njuni odzivi so me vedno najbolj presenetili. Ko sem pojasnila, sta kar "razumeli" in se šli igrat naprej. Včasih sem obstala in ju opozovala, kako je to mogoče? Pa toliko preglavic sem imela, kako me bosta dojemali, če se jima pokažem V vseh teh odtenkih...

Nedolgo nazaj sva s starejšo govorili in mi reče: Mami, ti nisi bila vedno takšna. Kaj se je s teboj zgodilo? Sedaj vse poveš, in o energijah govoriš, meni je to všeč. Njej je to všeč? Paše ji, da je ves tako pristno. Iskreno. Hkrati se zavedam, da ju skozi to svoje dogajanje učim, da bosta znali svoje občutke prepoznavati in jih ne zatirati. Če je bil smisel, da sem šele sedaj začela to v svojem življenju postavljati, potem sem Hvaležna in grem naprej.

V sebi sem od vedno takšna, kot me danes moja hči občuduje, a si navzven tega izražanja nisem dovolila. Ker me okolica ni podpirala? Ker sem sledila vlogi ugajalke? Ker sem sledila, da bom vsem všečna? OMG...ko sem postala utrujena od vsega tega pritiska...ampak reeees utrujena...Močna sem, zmorem vse sama, grem, glavo gor, ne smejo te videti takšno...Pokazala bom svetu.... Hahahahaha danes se samo še posmejim sama sebi in vsemu tema balastu, ki sem si ga sama skreirala...Ja. Sama. Nihče ga ne more namesto mene....

In spustila sem. Vse sem spustila iz rok, nobenega vedenjskega kontroliranja več. Pazi kako boš hodila, pazi kaj govorila, pazi kako se obnašaš, pazi da ne bodo drugi tega slišali, pazi na svoje občutke, da te ne bodo videli kako ti je, pazi kaj si oblekla in kako se boš predstavila, pazi, ne pred otroci....

Vam je kaj znano?

Rezultat: sem takšna kakršna sem. In vem, da zmorem. Zadovoljna sem. In če bom komu kaj dokazala, bom sebi, če bom tako želela. In to brez brutalnega pritiska do sebe.

Kaj pa "prekletstvo" lepega izgleda? Ne, to ni prekletstvo. Samo naučiti sem se imela nalogo z to naravno danostjo živeti. Si lahko predstavljaš, da lepo izgledaš, pa se pogledaš v ogledalo in vsi ti rečejo, kako si lepa, kako si sexy, meni pa se ob tem naježi koža... Ne želim tega sploh slišati? Na bruhanje mi je šlo.... Nočem biti sexy! Klicala sem po svoji vsebini. Želim si, da vsebina pride na plano. Sexy to je bil zunanji svet za mene. Ne tega ne želim...in bilo je obdobje, ko se mi je obračalo, če me je kdo tako poklical... Bilo.

Je bila to Nizka samopodoba?

Danes sem Hvaležna za svoj izgled in zdravje. Po ne vem koliko letih sem šla na celosten pregled in dobila rezultate, da sem zdrava, kot bi rekla moja mala, kot riba. Odlično. To je kar dobro izhodišče za veselje in hvaležnost vsak dan. Ne vem sicer kakšna bi bila diagnoza na psihiatriji hahahahahaha a važno je, da vem jaz, kako se počutim. Končno, zares vem.

Greste redno na preglede za svoje fizično telo? Ginekolog za ženske enkrat letno? Celosten pregled občasno? Zobozdravik vsaj enkrat na leto, da so zobki zdravi in beli?

In moj lep izgled? Od kar se do sebe iskreno izražam je tudi ta dobil svojo vsebino. Postala sem si všeč. Z  zdravo prehrano (poskušam čim bolj zdravo kuhati), redna hoja v hrib in občasna vadba za moje fizično telo, za mentalno se vsak dan najde kvalitetna vsebina, za dušo meditacija, narava in odmik k sebi. In tako s hvaležnostjo v vsak nov dan. 



Objem iz srca





Osamljenost

Pomlad že trka...čutim te nove lepe vibracije....To Spomladansko spodbujajanje k novemu, k novim začetkom. Ljubezen se kar vonja v zraku. Ptički, ki se kličejo, in tako božansko pojejo, prvi cvetovi..... Vse to  naravno dogajanje je samo še spodbudilo moj notranji svet, da se je odzval in prišel na plano. 

Kaj se to dogaja v mojem telesu? 

Bilo je intenzivno in cel čas me je vleklo v neko otožno žalost. Tega ne Maram. Rajši sem nasmejana, in dobre volje. Ne, samo žalost Ne. A zgleda eno brez drugega ne gre. Tlačila sem te občutke, in se nažirala te dni s hrano. To mi ni podobno. 

Kaj mi je? Kaj se z menoj dogaja? 

Cel čas odpiram hladilnik, pojedla bi vse in še več. In prileti članek na temo, kako s hrano tlačimo čustva..  Kaj? Večkrat sem o tem že brala, nisem pa temu namenjala posebne pozornosti....Vse dokler se tokrat nisem zares jasno zavedla, da sem te dni prav to počela...Prvič sedaj razumem te vsebine. Ne bojim se, da se bom zredila, a zanimiv mi je ta fenomen. Vsakič, ko se mi je v telesu v tem mesecu pojavil nemir, si kljub moji super disciplini nisem vzela čas za razmislek. Čas in prostor, da raziščem te občutke. Niti meditacija mi ni pomagala. Vse dokler nisem naletela na sogovornika, ki se baje osebno sploh ne odpira...Zakaj se ne odpiramo? Zakaj si tega ne dovolimo? A v moji prisotnosti pravi je nekako začutil potrebo, da podeli svojo zgodbo. In odprl se je. Odprl in govoril o svojih občutkih. Govoril je o občutku osamljenosti. Imel je vse, lepo urejeno življenje, brez borbe po preživetju, a v sebi je čutil praznino. Ob vsem tem, tako zelo nesrečen? Bolj, ko je se je dotikal svoje globine in tako doživeto opisoval svoje občutke, bolj sem v sebi pričela čutiti občutek dušenja. Knedl v grlu. In kar na nakrat, sredi njegove pripovedi, se mi ulijejo solze.... Sedim in jočem pred neznancem... Ana pa ti si ja močna ženska? Kaj ti je? A ta Ana si je končno z vso bitjo dovolila, zajokala in tako jasno izrazila svoje občutke...In to pred moškim, ki ga niti ne poznam. Pred njim, ki tako svobodno govori o nečem, kar je bilo v moji globini "pusti pri miru"... V tem trenutku sem se zavedla, če delujem po Celestinski prerokbi, da mi je prišel nasproti s sporočilom in začutila sem.  Vsaka njegova beseda je bila kar na enkrat meni moje zrcalo. Besede so bile, kot sulice v moje srce... Spoznanje, da je Bolečina osamljenosti bivala v meni že vrsto let....Ne noooo....

Kako si to priznaš? Kako se tega zaveš? Zakaj toliko let? Kako je to mogoče, pa saj sem bila takrat še v vezi?

Protibolečinski Obrambni mehanizem je bilo moje močno orodje, ki sem ga gradila vrsto let. V trenutku, ko sem zajokala in občutila to osamljenost z vsako svojo celico, sem spoznala kako nesrečna sem bila v sebi. Občutek sem imela, kot da Vsaka solza nosi tono žalosti....In dojela sem prav v tistem trenutku, Misliti ali zares občutiti, sta dve popolnoma različni zadevi. Zopet spoznanje, teorijo poznam, znam. A tokrat sem si jo dovolila čutiti. Občutiti z vso svojo bitjo.


Vendar je bila tokrat ta "bolečina" drugačna. Drugače sem jo zaznala. Ko sem si dovolila zajokati, nisem imela več občutka, da me boli celo telo in da se dušim. Ko sem spoznala in spustila, so postale te solze, solze odrešitve. In Sprejela sem, da je tudi to del mene...

V mislih sem se objela. Objela sem to čustvo in si ga priznala. Hvaležna sogovorniku, ki je kot vedno prišel ravno v pravem trenutku. Vse se zgodi, ko smo pripravljeni. Kajne? In dovolila sem si slišati in Hvaležna sem sebi, da sem si. Sedaj je moj nasmeh drugačen, in če ga ne čutim, ga ni. Ne nastavljam si ga več z napačno motivacijo. 

Objem temnih odtenkov moje biti, je moje novo poglavje spoznavanja osebne rasti. A zanimivo je. Ne počutim se slabo. Čeprav pišem o "neprijetnem občutku", se v sebi pravzaprav počutim dobro. Zanimivo...

Odrešitev. Osvoboditev. Objem tega temnega odtenka je pripeljal do sprejetja nove zavestne odločitve. Pripravljena sem in odpiram svoje srce, da bom lahko zopet ljubila in bila ljubljena. "Strah", da bom trpela ali bila prizadeta? Ja res je, lahko se zopet pojavi, a s tem se sedaj ne bom ukvarjala. Za ekrat je to le imaginarna ideja neutrudnega uma. Kdo pa pravi, da bom prizadeta? Zakaj bi bila? Poleg tega sem sedaj sprejela novo filozofijo življenja in sprejemam vse kar se mi dogaja, kot življenske izzive. In ti me opominjajo, da sem živa, da rastem, predvsem pa, da sem čuteče bitje. Kaj ni tako? 

A vse to ni več pomembno. Pomemben je samo še ta trenutek sedaj. 

Dobrodošla Pomlad, Dobrodošla Ljubezen 




Wednesday, February 27, 2019

Kdo je ON?

Miro Mišljen

Pisalo se je leto 2009, ko sva sedela na Gornjem trgu v Ljubljani, kjer si ti imel svoj show room in jaz pisarnico. Rada sva posedala na čarobnih ulicah stare Ljubljane in jo skupaj občudovala, opazovala kako je pred najinimi očmi vse bolj in bolj dobivala podobo svetovne prestolnice. Sonce, dež, v največjem snežnem metežu stojnica, vse sva dala čez, se smejala, klepetala in se spoznavala. In razvilo se je prijateljstvo, ki je močnejše od celin, ki naju včasih ločijo. 



Drugačen, kot otrok zaznamovan kot hiperaktiven, čuden...

Na žalost, so še danes med nami prisotne te nalepke. Za moje pojme te nalepke ne sodijo med nas....In vesela sem, da so prišle na svet nove številčnejše "drugačne" generacije otrok. Prišli so nam odpreti oči, in nas učiti, da si danes lahko drugačen in da s tem ni nič narobe. To so otroci, ki so prišli na svet že tako samosvoji in na nas je da jim skozi odraščanje pri oblikovanju te samosvojo podobe stojimo ob strani. In to Miro, to si bil takrat tudi že ti. Verjamem, da si se zaradi tega večkrat počutil, kot osameljna duša. Duša, ki je hrepenela po sprejetosti, strpnosti in ljubezeni. A vem, da se še kako zavedaš, da so te te težke preizkušnje pripeljale do tega, da si danes tako velik in plemenit človek. Hvala ker si, kakršen si. 

Smo si res tako drugačni? 

Od kar ve za sebe, se je spogledoval z oblačili in blagom. Rad se je oblačil v kostume, obleke in zvedavo spoznaval življenje. Ko mu ni uspelo pri devetih letih zatisniti očesa, se je že na velliko po filozofsko spraševal. Ali samo on ne more spati, ali je nekje morda še nekdo, ki morda ne more spati.....Z oznakami družbe "drugačen" je mama odigrala veliko vlogo in bila tu zate. Dejal si, imela je 3 službe a kljub temu je našla čas, da sta skupaj sedela in šivala še pozno v noč...

Nekaterim je dana materialna podpora, spet drugim moralna, nekaterim nobena. A imeti podporo od svojih najbližjih je neprecenljivo.  Moralna podpora, da nekdo verjame v tebe, pa čeprav izstopaš iz množice? Ja. Včasih je dovolj že samo ena oseba in drugi bodo sledili...

Jo imate? Jo znamo sprejemati s hvaležnostjo? 

Nam staršem z "drugačnimi" otroci pa vsem v spodbudo, poiščimo pravi pristop do naših otrok iz srca in podprimo to drugačnost. Za to navijam, navijava oba, kajne Miro?  

In tu na ušesa vsem, ki dajemo kakršnokoli podporo, naj ta nima visoke cene, ki se ji reče pričakovanja. Resnično verjamem, da smo vsi eno in da nas je toliko na tej zemlji, da je edino prav, da se znamo med sabo nesebično podpirati, da en do drugega delujemo iz srca. In to je že en del Mirota. Vse to on je. Zna. Ima. S to "nesebično drugačnostjo" se je rodil in je tu z nami.

Pod imemom Miro Mišljen je po svetu zaokrožilo že nešteto tako moških, kot ženskih kreacij. Oblačijo ga Znani, neznani a njegova "publika" se veča. Pri njem ne gre zgolj za oblačilo, ki ga kupiš, ker ga rabiš, da te ne bo zeblo ali da pokriješ svoje telo. Ko oblečeš "Mirota" začutiš to zgodbo...njegovo čistost....to močno samopripadnost, strast in ljubezen sta vtisnjena prav v vsako kreacijo. Ko ga občutiš, ga nosiš s srcem in dušo. Ne poznam osebe, ki bi ga nosila, da ne bi ob tem izžarevala nekaj tako posebnega, drugačnega.

Torej, še enkrat. Smo si zares tako drugačni?

Rekla bi, Miro Hvala. Hvala, da nas spodbujaš, da se skozi tvoje kreacije lahko izražamo tudi mi.

In prišel je dan, ko si je zopet sledil, zapusti Slovenijo in se ustavil na prvi, nekajletni postaji v Beogradu. Takoj so ga sprejeli za svojega. Fashion week Beograd, Novi Sad, Ljubljana in nešteto samostojnih modnih zgodb že za njim, šteje pa jih komaj 32.... 



Edinstveni kosi Miro Mišljen se prodajajo v Ljubljani, Beogradu in na posebnih dogodkih.  Vedno nekaj drugače in posebno. In to je on. Vedno v koraku s sabo, s svojo bitjo, pred časom našega zaznavanja. 

Verjamem, da je na začetku življenske poti biti to kar si, tak kot si, zelo težko, a Miro je dokaz v tem času in prostoru, kako se popek prične odpirati (mnogi ga najbrž še tako gledajo) a on se zaveda vse svoje lepe biti, ki vsak dan pravzaprav vse bolj in bolj cveti. Raste s seboj. Zdrav duh v zdravem telesu je njegovo močno sporočilo, kateremu dnevno sledi. Po duhovno hrano rad odpotuje v Indijo, a pravi, da je duh doma tam kjer se nahaja. Tako da...Indija in vsa ostala potovanja pravi, hrana za dušo in pogled v širino. 

Po Srbiji ga je Srce poklicalo v Barcelono. Kot pravi Miro: "Mesto je polno kulturne inspiracije, dobra energija, lepi in umirjeni ljudje, in toliko sončnih dni." 

Sedaj tu živi in kreira. Kreacije prodaja v eni najbolj priznanih Galerij, Begemot Art & Fashion Barcelona. Ne čudi me, da so ga tudi tu sprejeli za svojega. Opazovala sem kako mu pristopajo, kot umenitku. Pravijo, da se poleg njegove edinstvene energije zaznavata še duh Picassa in Dalija. Močno, kajne? Da, dragi moji, Tako ga opisujejo, zaznavajo, in sprejemajo.

In Slovenija, Lahko smo vsi ponosni nanj. Imamo še enega velikega Ambasadorja Slovenije. Marsikdo je ali prvič slišal ali celo zaradi njega prvič prišel v našo domovino. In pomembno se mi zdi, da tole zapišem, rad ima svoj rodni kraj Bovec, rad pride domov in V svojem srcu ostaja zvest svoji domovini Sloveniji. 

Pa vi? Imate radi našo Slovenijo.

Kaj pa njegove slike? Najbrž ste opazili, kako nas zadnje čase vedno znova preseneča tudi s svojo slikarsko žilico. Ta ni od včeraj. Nekatere slike so nastale, še ko je bil mladiček. Jp. A strast do slikanja se mu je povrnila zadnjih nekaj leta. In povem vam, Ko vstopiš v njegov dom, kjer te slike za enkrat še exkluzivno  visijo, in krasijo prav vsak kotiček tega tako čutno umetniško obarvanega doma. V tem domu so stene dobile popolnoma drug pomen, kar čutiš kako se iz slike v sliko pretaka iz stene na steno ta njegova nezatrta kreativna energija, ki jo bom poimenovala Mirov eliksir življenja. Celo pohištvo, od katerega bi se jaz naprimer že zdavnaj poslovila, v njegovih rokah dobi živeljenje. Imeti tak dar, si dovoliti takšno kreativo.....DA....to je dar in razumem, ko ta kos pohištva potem znova dobi svojo vrednost. Kakšna sreča, da si slediš. Vsi se lahko učimo od Tebe.





K osebnostnemu opisu bi še dodala, to njegovo skromnost in mirnost, ki kar seva iz njega. Ko govori, ma pri vsem kar počne. Rekli bi, da se bo po zadnji objavi njegove kreacije v svetovno priznanem Vogue magazinu Španija, kaj spremenil, postal bahav, vzvišen... Ne ne...to bi mi najbrž, kot družba pričakovali? Se zavedate, koliko modnih oblikovalcev bi si želelo takšnega priznanja? To se res ne zgodi kar tako dragi moji. In ob vseh že dosedanjih dosežkih. Ti. Ti ostajaš, to kar si. Zvest sebi, slediš svojemu srcu, deliš sebe z nami in širiš tako čisto ljubezen z močnimi sporočili. Ma veš kaj, ponosna sem na tebe dragi prijatelj.




In kaj nam sedaj pripravljaš?  Vem, pa še ne povem :-) A zapišem Kmalu...

Kdo je ON? 
Edinstveno drugačen?
Ljubezen?
Zvest Sebi?
Eno z vsemi?
Naraven?

Dodajam pesem, ki sva jo med najinimi maratonskimi sprehodi po ulicah Barcelone poslušala zelo naglas. In še veliko jo Bova...