Friday, September 16, 2022

Ko besede obmolknejo. Mami Tebi, v spomin 💜 in Velika Hvala.

Vsak otrok si želi, predvsem resnično občutiti, svoje starše srečne. Kot vemo je življenje zmes vsega in zapis časa in dogodkov je viden na obrazih naših ljubih. Nov zapis živečega se prične z ze prinešenim in na to ožigosanim otroštvom. Skozi življenje, če se ne zavedamo, kako pomembno je delo na sebi, kako pomembno je zavedanje živosti trenutka, potem se nepredelanih potlačenih občutkov iz dogodkov, skozi čas več ne da skriti. 

Smo, kot otroci sebični, če od staršev pričakujemo, Naprimer, da živijo tudi sebe? In kaj sploh to pomeni?

Starševska naloga je veliko večja, kot le finančna stabilnost tega danes tako materilanega sveta. Ko je, je lepo in precej lažje, kaj pa ko je ni? Takrat so v ospredju, zavedajmo se tega, da zdaj še bolj, kot kdajkoli prej, nujno potrebne poleg ljubezni, vrednote. Vendar kaj so vrednote? Katere? In čemu? In ali jih samo učimo Ali jih dejansko zivimo, ko jih učimo? 

Vrednote, so lastnosti, način razmišljanja delovanja, ki jih vsakodnevno predajamo in kot starši učimo naprej. Pokazatelj časa nam pove ali smo jih predali S svojim primerom in delovanjem ali pa smo samo dobri govorci s površinskim delovanjem. Živimo v dobi kjer povedano zahteva integriteto s skladnostjo našega delovanja. Tega se kupiti ne da. 

Med pokazatelje naših vrednot, umeščam tudi obdobje finančne nestabilnosti. Tudi ta je lahko del življenjskega učenja, ki nam, če se za to odpremo, veliko da. In prav ta, ki spada v poglavitno korensko čakro je še kako pomembna. Kakšno vrednost dam sebi, ko nimam, kakšno ko imam in kaj bom s tem naučila svoje potomce. 

Mama, ki je dala življenje, je resnično samo ena in edina. Tako kot mati zemlja. A ne pozabimo, lahko se odločita tudi drugače in zivljenje prekineta.

Kaj pa če si nezazeljen otrok? Če si, kot otrok v breme? To boli in se čuti. A vse to je izkustvo, že davnaj določeno. Ljudje s takšnim zivljenskim zapisom imajo veliko dela na sebi. Najprej poiskati sebe, se naučiti sebi podariti ljubezen, zazvzeti svoja stališča do vrednot in šele na to, predajanje le teh naprej.

Vsaka mama, ki je dala življenje, ne glede na starost, je sledilo: Sedaj se od nje pričakuje, da bo predala vso ljubezen tega sveta, kot zna. Kaj pa če jo sama ni imela? Kako jo potem lahko preda? Kaj lahko preda? A svet pričakuje od nje? Kdo je ta svet? Kdo so tisti, ki vršijo ta pritisk? Za pritisk, ko je, za to odgovorne smo me same. Ne dovolimo si tega. In ne trgajmo se brutalno med sabo. Zenska osnovna bit je neznost. Spodbujajmo jo. Do sebe, da jo lahko predamo drugim. 

Ko življenje daš in smo se odločile prevzeti nalogo matere, za tem obstaja neka naloga. Amen. Osvobajanje zadanih druzbenih pritiskov, kaksna naj bi sodobna mama bila in vsa ta pričakovanja,  lahko so zelo pogubna in izcrpajo. Zato razumem mnoge, ki se odlocijo za hitro povrsinsko razumsko delovanje, kajti poglobljenost do cujecnosti zahteva celega cloveka, predsvem tistega, ki se pogleda v ogledalo in si prizna, da cesa ne zna, ne zmore, ali si ne zeli. A samospoznanje in priznanje prinašata radost in mir. Za nekatere mame je lahko bila naloga le ta, da življenje da. 

Verjamem, da ima vsaka zlata mama svojo unikatno misijo. Do kam i kako, z vsakim otrokom, ko jih je več, edinstveno. Bolj, ko se človeško tega zavedamo, več lahko damo in se predamo.

Moja ljuba mama je za sebe svojo ulogo do perfekcije v tem življenju do konca odigrala. A vseeno v mojem srcu, pa čeprav sem te spustila, prezgodaj si odšla. 

Samo da dočakam penzijo, je govorila. Kaj bo po tem? Kaj se čaka, ko je življenje tukaj in sedaj? Ali pa, samo da otroci odrastejo, potem bom. Kaj? Če pa se življenje dogaja vsem zdaj? 

In tako V čakanju do željenega cilja, življenje ugasne nepričakovano. Kaj po tem? Je naloga dovršena? Smo sanjali zaman? Nas življenje razočara?

Zapisujem misli z željo in namero, da nam pride v podkožje, da se ŽIVLJENJE ODVIJA SEDAJ. Ne ko nekaj bo! Ali ko nekaj bomo! 

Poslovila se je nekaj mesecev pred penzijo, ki jo sploh ni dočakala. Pri 63. letih s penzijo bi resnično lahko samo še, kot si je to ona zamišljala, uživala? In zdaj je vse zaman, ker te več ni. Kaj pa mi? 

Zavestno delovanje je pomeben faktor osebnega razvoja in delovanja v sedaj. Razumem, včasih preprosto te moči ni. Vsaj poskusimo, ne bodimo gluhi za to. Od nekdaj verjamem v male korake, da kreirajo velike. 

Pravijo in učimo se kreirati svojo stvarnost. Ob njenem nenandnem odhodu so se mi na trenutek zamajala tla z vprašanjem ali je to zares sploh mogoče. Kajti moja mama, Verjela je, da ji bo uspelo, a do cilja ni prišla. Kaj me življenje uči? Če sem še tu, me zagotovo še uči...

Vendar se zavedam, da je vse točno tako, kot je v danem trenutku za vse najbolj prav. Vsak svoje življenje živi s svojim križem odločitev, ki prinašajo tiste in takšne lekcije, ki jih potrebuješ, da se dviguješ.

Življenje, kot ga danes razumem, je za mene zmes naloženih situacij. Te se ponavljajo, kot se ponavlja zgodovina. In samo v nas samih je tista moč, ki dviguje in je pokazatelj na kateri stopnji in s kakšnim načinom smo se dvignili višje ali obstali. Višje ko se dvigneš, višja kot je tvoja stopnja delovanja ali v mojem jeziku višja kot je energetska čistost in pretočnost, takšna je tudi slika našega trenutnega stanja v nas in okrog nas.

Ko delujemo, smo ves čas vpeti v neka odločanja. In  Tega se ne bojmo. Ali deluješ in živiš, ali pa samo na mestu stojiš in čakaš? Kje si ti zdaj? 

Kakšen želim biti, ko bom starš? Kakšne vrednote so mi pomembne? S kakšno osebo želim graditi skupno celico? Ta in še mnoga vprašanja bi si morali zastaviti vsi preden se spustimo v nalogo starševstva. Tudi umes ni prepozno. A predviden zaključek s staršem v scenarij otroka ne paše. Ni ga. Veš da bo, da je. A obnašamo se večkrat, kot da smo vsi večni in zato, kdor bere ta blog in ima starše žive, Ali si sam starš, vsak dan in vsak trenutek je pomemben. Ni potrebno biti ves čas skupaj a ko smo, bodimo prisotni z vsem kar smo. In ničesar ne jemljimo za samoumevno, samo zato, ker so Ali smo starši. 

Ne! Tudi oni in mi smo otroci s svojim otroštvom, svoji ljudje s svojimi zgodbami in s svojim življenjem. In prav je, da si jih povemo. In ljubi starši, Ne tiščite skrivnosti vaših zgodb in občutkov nemoči v sebi, ker vse te so tudi del nas, vaših in naših otrok. Tako je. In lahko je lažje za vse, če si priznamo, podelimo in spustimo, morda kdaj skupaj tudi kaj popravimo, izboljšamo.

Kaj pa je zares naša naloga, da jo izpolnimo, kot starš? Za mene je prezgodaj odšla. A za njo morda ravno v pravem času. Ko sem na dan, preden je krsto prekrila tista crna zemlja in je bela golobica njej v poklon  svobodno poletela pod svetlim nebom, tik pred tem, sem še zadnjič pogledla v njen spokojen in spočit obraz. Brez ene same gubice njenega življenskega nemira in takrat mi je bilo jasno, da je tako, kot je bilo, za njo zares najbolj prav. 

Ta izraz sem večno iskala, še za časa njenega življenja. Je zabolelo močno, a pač je moralo biti tako. Zakaj sem to zapisala? Zato, da tisti, ki smo, dojamemo kako zelo pomembno je, da smo ob naših otrocih pristni v radosti in ranljivosti, ker to tvori našo osebnostno stvarno realnost. Iskreno, pristno, čuječe in čuteče v vseh odtenkih. 

Mnogim Večna borba samim s sabo to ne dopušča, a vsaj potrudimo se. Miren ti, mirno tvoje dete. Ne obratno.

Vsak otrok ima s staršem svojo povezavo in svojo misijo. Tako vzgoja enotna ne deluje enako na enega ali drugega otroka. Neka podlaga je, a poudarjam: stvarnost odnosa je unikatna z vsakim otrokom posebej! In ni dovolj samo ljubezen. Je, ko jo ziviš in zares razumeš. Ljubezen ni samo brezpogojno razdajanje, ljubečnost in čuječnost. Ljubezen So tudi meje, in zahteve. A če jo nekdo sploh ni imel in si jo začasa življenja sebi ni dal, kako jo boš drugemu sploh pristno potem naprej predal. 

Kaj nam starši zapustijo? Točno to, do katere stopnje osebnega razvoja so prišli in v svojem vedenju imeli za prav in da je dovolj. Tako je, vedno točno to in tako, kot je najbolj prav. Tudi za nas, tiste, ki v nadaljevanju z tem izkustvom ostanemo. 

Vsako življenje ima svoj cikel in Vsak odnos naj ima svoj zavesten cikel. Tako bo bolj Bogato. 

Pravijo, da Bog k sebi dobre duše hitro vzame. In tako se je tudi zgodilo. Nepričakovano in hitro. Čez noč, je odšla. Večer pred njenim odhodom, sva posedali dlje, kot bi sicer in kar ni se odpravila spat. Poslovili sva se s poljubom in dogovorom, da bova jutri poklicali vse njene sestre, ker sva se namenili na pot v mesto njenega hrepenjnja, da gre domov. V Beograd za prvi maj. In kaj se je zgodilo naslednji dan? Poklicala sem prav vse...

Bila mi je vse. Vse v eni osebi. Mama, oče, babice, teta, stric, vse. Njena ponosna drža, kljub težkemu življenju nas je vse poganjala, da smo hodili pošteno in vedno naprej. Vedno je znala brezpogojno prisluhniti in se s svojo ljubečno prijaznostjo dotakniti src. Nikoli ji ni bilo nič težko in vedno je imela odprta vrata, za vse. V mojih očeh najmočnejša ženska s svojim prav. A mnogi jo  zares sploh niso poznali. Le peščica nas je! 



Najin Večen tandem mama hči, je bilo iskanje perfekcije, ena v drugi, ki je ni, a ti si jo videla in jo na svoj način s svojim prav, tudi odživela. Ko sem našla to sliko, sem se vprašala zakaj mi jo nikoli nisi pokazala? Kdo je ta deklica, tako čista in nedolžna a v njenih očeh…in ko sem zavrtela film skozi kaj vse si skozi življenje šla. Jokala sem in jokala, občutila vse in še tisto za tebe, da prečistim to bolečino in žalost te težke zgodbe katera je v tišini s teboj zdaj za vedno odšla. Ko si obmolknila, si nehala živeti in samo še bila. 

Misija odnosa mama in hči do perfekcije ni enostavna. A kali. Kali človeka do obisti. In le tako, sem sebi in tebi danes Hvaležna, da sem se gnala in samostojno premagala ovire do poti, ki sem jo tako iskala.

Pa vendar, vsa ta Visoka pričakovanja, so me popeljala globlje.  Je možno, ko postane tako težko in naporno, to spremeniti? Moja vera je za vse odnose, da da. In to sem si tudi dokazala.

A vsak ima svoj izbor. Tudi na to sem si odgovorila. In Najtežje je, ko gre za naše starše, doživljanje in iskanje pomankljivosti v odnosu, z delovanjem po večnem dokazovanja. Recimo temu Ne. Lahko je drugače in lažje, ko smo enotni in sta obe strani pripravljeni za to rast.  

Nikoli ne pozabimo in v srcu takrat naj odzvanja ljubezen. Ko ni mogoče, da bi starš delal na sebi se zavedajmo, da tako kot imamo mi svojo pot so imeli in imajo oni svojo. Njih smo si izbrali, in tako je. Njihove Lekcije oddelane ali nepredelane so nato nam naprej predane. Kjer je mogoče, jih poskušajte skupaj za časa življenja odpravljati. Lazje je. Lazje bo.  

Ko ne gre, Ne preostane drugega, kot sprejeti svoje starše takšne kot so, jim oprostiti, jih spustiti ter sebe zavarovati od neuglašenosti  na način, da odrastemo in si dovolimo svoj svet.

Je dovoljeno izreči staršu vse besede, ki nam ležijo na duši? Je prav vstopati v soočnja s starši? Kje je meja? Če sebi s tem olajšaš, kot otrok dušo, Da. Je to sebično? Ni. Na koncu bo vedno rezultat. Lažje mi je, da razmišljam in delujem Tako. Zato pri nama ni ostalo odprtih vprašanj. Ko živiš v stanju zavedanja vsak trenutek šteje in spomin je večen. Pogovor, izrečeno, ko je skomunicirano ne potuje več naprej s taboj. Je narejeno. 

Smrt starša lahko prinese Novo nepoznano in popolnoma drugačno poglavje z občutki, ki jih ne poznamo. Za začetek čez noč odraste v tebi še tisto malo otroka kar je ostalo. Zavedanje minljivosti postane tvoj še večji sopotnik. Še bolj zavesten in jasen je Vsak premik, gib, beseda, vse postane živo. Nepomembno postane tako zelo brezpredmetno. Najtežje je, ko pride vrhunec bolečine ob izgubi in se vprašaš ali ima vse skupaj sploh še kakšen smisel. Iz tega je potrebno čim prej ven. Pomaga delo, a najbolj pomembno je Da nikoli ne zanikaš svojega stanja, svojih občutkov in da si dovoliš prostor prebolevanja. Žalosti. Osebne Ranljivosti. Razočaranje. Strahove. Jezo!! Vse!!  Takrat tudi spoznaš, kdo so ljudje, ki so ob tebi. Veliko vsega se odpre in pokaze.

Spraševala sem se tudi, Zakaj takrat, ko nekdo umre mnogi, ki bi jih želeli sicer v življenju, pa jih ni a takrat pridejo. Kar na enkrat so vsi tu? Kaj ne bi bilo lepše, ko bi bili vsi tu ves čas? Predvsem Za časa življenja?

Midve mami danes veva, in jasno je, da življenje gre naprej. Hvala Neža, da si naju povezala, da sem lahko slišala njeno osvobojeno resnico, da sem za sebe prejela novo znanje z  sedaj še bolj izkustvenim zavedanjem obstoja tega časa dušnega delovanja ob prehodu. Na žalost mnogim še izven okvirjev željenega dojemanja. Skoda. Ker je lepo, ko si to dovolimo. Za tiste, ki so odšli in tiste, ki smo ostali.  Da. Tudi jaz sem za sebe prejela, kar sem potrebovala za lahkotnejše nadaljevanje svojega časa na zemlji. In Velika Hvala vsem, ki njej v poklon ste prišli. 

Ko besede obmolknejo, nastopijo dejanja.

Tvoja zapuščina Mama je večja, kot si do zadnjega dne mislila, da je.  

In vse kar si mi še v zadnjih dveh Blagoslovljenih mesecih predala, zares drži. Naj tvoja duša počiva zdaj, ko je našla svoj spokojen Raj. 

P.s. in če boš šla naprej, ti želim iz srca, da živiš svoje sanje, ker jaz sem vedno verjela vanje. Si v mojem Srcu za večno. 




Saturday, April 9, 2022

Kuča poso, kuča poso. Je res vse samo to? Ali?

Kdaj ste začeli delati? Kdaj ste prejeli svoje prvo ali na sploh plačilo in bili Hvalezni za to? 

Mene je pot k delu in do prvega zasluzka ponesla pri rosnih 14tih. In vse to zato, ker so bile moje zelje večje od tega, kar mi je bilo omogočeno (ste se srečali kdaj s tem?) in od tega, kar nama je z bratom lahko privoščila mama.

Kakšne so poslovne korenine vaših staršev? Gradite druzinski posel naprej ali ste ga zgradili sami? Kakšna je vaša miselna naravnanost do denarja? Je za vas delo, služenje? obremenitev? Ali pot osebne izpolnitve? ustvarjalnosti? Mislim, da je zelo pomembno, da sebe poznamo do te točke, da si skozi zivljenje izberemo delo, ki nas veseli, izpolnjuje. 

Spomnim se, zamislila sem si, da moram imeti rdeče lakaste čeveljce. Nujno. Takoj. Kako najstnici razloziš, nimam. Preprosto. Odgovor je bil, pojdi in si zasluzi. Pri meni je to veljalo takrat, kot navodilo, opcija, ki sem jo takoj sprejela. To poletje sem prodajala sladoled. Ko so moji sošolci uzivali na počitnicah, sem jaz uzivala, ker sem imela svoj prvi Cilj. In tako se je pričela moja poslovna pot osamosvajanja, dela. Tako mlada sem se kar hitro Naučila in spoznala občutek zmorem sama. Dojela, kaj je mogoče, ko imaš svoj kapital. Ko nisi od nikogar odvisen. Ko si lahko izpolniš vsako zeljo, brez, da potrebuješ dovoljenje Ali odobritev za to. Khmmm dobra, dobra pot. A tudi ta ima dve strani. Predvsem si tako mlad pridelaš naziv street smart. In zapomnite si. Prekletstvo lepega in inteligentnega dekleta, brez očetovske figure je lahko huda bolečina. Pomanjkanje zdrave samopodobe pa zelo samopogubno. A z zavetsnim delom na sebi se lahko vsega naučimo in svojo pot in kako jo živimo, spremenimo.

Obstaja druzabna igra, ki jo igram z mlajšo hčerko, ki ti pounudi, da izbereš na Igralni ploščadi pot šolanja Ali pot kapitala. Zelo, zelo priporočam. Resnično Veliko skozi igro lahko spoznamo, kako razmišljajo naši angelčki. Igrajte se skupaj čim več. 

Torej, pot, real lajf, pot kapitala. Hitro sem ugotovila, da ne bom dovolila, da mi kdo plete po glavi ali me uči pameti. Tako sem tempo dela zdrzala do 30tega leta. In kaj sem se naucila, spoznala?

Ko pričneš z delom tako mlad, pride trenutek, ko se ti lahko vse zruši, zameri. Preprosto ne, da se ti vec. Potreben je premor. Pocitek. A če sem enkrat s svojo odločnostjo in strastjo že nekaj dosegala, bom spet. In spet, če bo to potrebno. Ta spirit ne ugasne! 

Mene vodijo in motivirajo vedno znova postavljeni cilji. Mali ali vecji, vseeno, pomemben mi je vzvod in obozujem tisto kljukico, ko je done. 

Street smart te nauči preziveti. Ce zavrtim lajf nazaj, bi si dala nasvet, zmanjsaj potrebe in pojdi se malo v klop. In če nisi sposoben poslušat navodil sposobnih in bolj modrih od sebe, te čaka preizkušenj vseh sort. Ublaži si pot 🙏

Zelimo si morda, da bi ti mentorji za lajf in delo bili naši starši, a zal je po vecini realnost drugačna. V svetu v katerem mi zivimo nas pot vodi k spoznanju, da je vsak za sebe unikat in tu s svojo misijo. Morda tudi takšno, da svoje starše razsvetlimo. Prej, ko sprejmes, da svet ne deluje po načelih, kot je svet deloval prej in da vsaka generacija prinasa novo zavest, prej se bos lazje sinhroniziral z novim. 

Po prodaji sladoleda, je sledilo zelo zelo uspešno delo v strezbi, kjer sem se naučila ljudskih vsebin, po tem šla na radio, kjer sem uzivala a imela premalo besednega zaklada, da bi zmogla to besedno poigravanje, a volja me je vodila, kot najstnico, da sem lahkotno ustajala ob 5h, ujela prvi vlak iz Kranja do Ljubljane in prišla vedno pravočasno na delo.

Kakšen odnos do dela imaš ti?

Sledilo je delo v butiku, kjer sem v enem mesecu razturila s prodajo in nadurami, a to ni biło dovolj, da se pokrije moj dolg. hahahah Obsedena takrat, mlado dekle z oblačili (poznate se kakšno), je na koncu ostalo dolzno. In vrhunska poslovodkinja mi je dejala: “Ana boljše prodajalke si ne bi mogli zamisliti, A tvoja volja po oblacilih in modnih smernicah, to delo ni za tebe. Butik ni za tebe. Pojdi delat nekaj, da boš v butik prišla, kot kupec in poskrbi, da ti bo denar vedno ostajal.” 

HVALA. To je bil en prvih modrih  mentorskih nasvetov, ki je prinesel veliko dobrega. 

Preden sem odprla svoje prvo podjetje, sem še nekaj let delala v založniški hiši. Tu sem pridobila veliko znanja in veščin, ki mi še danes koristijo. V hiši, med samimi diplomiranimi komunikologi, novinarji, ekonomisti. Med takšnimi še sam postaneš “diplomiran”. Ne bi si mogla zamisliti boljše delovne prakse. Prišla sem na razgovor, ko sem znala prizgat računalnik in skuhat dobro kavico. Odsla z bogatimi izkušnjami, znanjem, stopnjo ali dve višje izobrazbe prakticne narave. Zamenjala 3 šefe in z vsakim napredovala.

In če sem bila na začetku luškana mlada punca, je ta deklica delala, zivela in dihala zgodbo podjetja po 12 ali več ur na dan. V 3.letih dosegla pozicijo, za katero so bili prej zaposleni 3je. Postala sem samostojna, sposobna osebnost, ki je vodila mnoge že takrat v različnih dogajanjih. Pri 21tih so mi zaupali odgovorne funkcije in imela sem že takrat plačo, kot bi si jo mnogi še danes želeli. In pri 24tih, sledila je pot samostojnega podjetništva. V zivljenju se kar hitro vidi ali smo tip sistemskega ali samostojnega delovanja. In Če nimaš podlage ali finančne podpore od doma in ti nič ni podarjeno, Je pot začetnega oranja za nas z gorečo zilico po poslovem ustvarjanju pač precej bolj naporna, a vse se da, če ni izgovorov. Z disciplino, voljo in s strastjo do vsakega dela, se daleč pride.  

                                        Kar ljudje ne vedo od tebe direktno, jim ne preostane drugega, kot da si lahko zgodbe o tebi samo domišljajo. 

Vprašanje pa je, ali jih prava resnica sploh zanima. 

Naj bo vedno in povsod Sijoč Odsev 🙏


Saturday, January 15, 2022

Postavi odnos s seboj in postavil ga boš s svetom

Vse v kar verjamem in način kako se odzivam, vse to je moje. Reakcija nosi posledico. 

Razvila sem stopnjo s svojim močnim mnenjem, prepričanjem v to kar govorim in kako se prezentiram, saj to resnično in srčno že ves čas živim. Tej stopnji rečem stabilnost. Od tu ni potrebe po strinjam se z vsemi ali vsi z menoj. Niti ne velja, da sedaj pa vse vem. Od te stopnje je vse samo lažje.

Pri vzpostavljanju odnosa s seboj je potrebno najprej iskreno pogledati v sebe in si znati tudi Oprostiti. 

Ko si Oprostiš ali ko nekomu oprostitimo, s tem dejanjem najbolj pridobi človek, ki je oprostil. A tu je zanka. To je potrebno zares čutno občutit, Sprejeti odgovornost in spremeniti način delovanja za boljši naprej. 

Ko gre za Razumsko oproščanje, se lekcija ponovi. Ko oprostiš s srcem in spustiš, nastane občutna razbremenitev in svoboda. 

Na poti osebne rasti in postavljanja odnosov, se je od mene poslovilo, ali jaz od njih, veliko ljudi. Postajala sem vse bolj osameljana. Nato je sledilo spoznanje, da je tu pravzaprav nastal prostor, ki je klical, da sem ga zapolnila s svojo radostjo. Neodvisno od zunanjega sveta ali počutja drugih. Brezglavo, pa če še tako srčno, dobronamerno delovanje, pelje v izžetost in izgubo potencialno dobrega odnosa. In med tem, ko se sprašujemo kaj je šlo narobe, si največkrat mislimo, da smo zaostali. Če so ljudje s katerimi si bil ali si v nekem odnosu napredovali, pomeni lahko le eno, dojeli so bistvo in slišali, kaj spremenili. Moj poklon. Temu se reče osebna rast.

Ko govorimo, razpravljamo, pišemo nam je mar in ostaja upanje, da se tudi sami s povedanimi spoznanji uglasimo. Vsak ima svojo pot, zato je pomembno zavedanje, da vsak poišče orodje, način, ki z vami resonira. 

Kaj pa če pri razhodih, pogledamo na vse skupaj pozitivno in spoznamo, da smo svojo ulogo v nekem odnosu preprosto odigrali. Prišli, posvetili, dali, vzeli in gre ubistvu vsak svojo pot lepo naprej. S takšnim delovanjem pridemo do občutka Brezpogojnega Miru. In vse samo še je.

“Vsak odnos ima enkrat svoj konec.”

V svetu odraslih si je Težko priznati, da v nekaterih dogajanjih nisi zrel, tako sem si razlagala, ko sem prihajala v situacije na katere nisem imela odgovora ali jih sploh nisem razumela. Reakcije burne pa niso odraz osebnosti, temveč notranjega boja z notranjim otrokom. Zamisli si malega otroka, ki se igra in odkriva svet, nekaj novega in se mu nekje nekaj zatakne, takrat se v njem prebudijo burne reakcije in vse to samo zato, ker ne razume, ker se v tem danem trenutku počuti stisnjenega v kot, ne vidi rešitve a tako si želi dokončati kar je začel iskreno in čisto. 

Ko se pojavi te vrste vzorec obnašanja, ki je v naši družbi kar pogost, je nadaljni razvoj delovanja v takšnem odnosu odvisen od osebe s katero si v interakciji. Odrasel na odraslega ponavadi gleda z viška, celo posmehljivo, a tudi tu se pojavi potem vprašanje ali imamo po takšnem odzivu na drugi strani sploh opravka z odrlaslim, zrelo osebo. Lahko se pojavi obojestranski triger. In tu nastopijo, ko ni iskrenega in pristnega pogovora, iskanja napačnih razlag. Če pa takšno osebo resnično želimo spoznati, jo začutiti si vzamemo čas in jo poskušamo razumeti na nivoju kjer se v dani situaciji dogaja odzivnost na sprožene reakcije. A seveda to velja le v primeru, ko je glavni igralec ali oba, pripravljen pogledati v sebe, da se ta destruktivni mehanizem odpravi, spremeni. Kako veš, da si v interakcji s stabilno osebo? Ta svojih čustvenih stanj ne vpleta in dogajanje ne obsoja. Ko nastanejo konflikti in je želja po razrešitvi, bo Iskren pogovor, ki terja včasih tudi začasen odmik, prinesel Blagoslove. 

“Če si dober človek ne izgubljaš ljudi, oni izgubijo tebe.”

Vendar dogaja se Velika nestrpnost. Ne da se nam več, da moramo vse razumeti. Ljudje se intenzivno spreminjamo, odprli smo oči, slišimo drugače iščemo pot domov. K sebi, k njemu. Želimo si pristnosti. Zato me ne preseneča, da je danes toliko razhodov, propadlih odnosov, zvez in neizpeljanih poslov. 

Da bom lažje shajala danes v tem svetu sem vse skupaj obrnila v meni razumljiv jezik. Tu je moč za rast, tu je zdaj moč za razvoj iskrene in čutne tolerantnosti za gradnjo novih še boljših odnosov. In vse kar je potrebno razumeti je, sebe.

“Ko vzpostaviš odnos s povezavo si v popolni skladnosti, ki ne skruni vrednot lastne vrednosti.”

Svet se spreminja, ljudje se spreminjajo in tako tudi odnosi. Če želiš osebno rasti, napredovati se obkroži z ljudmi, mentorji, da bo zate najbolj podporno. In ker delujemo v skupnosti, ki ni skladna, je edino še kar nam preostane, da sledimo svojim vrednotam, za bolj čuteče odnose vzamemo v roke svoja čutna zaznavanja ter vzpostavimo odnos do načina našega odzivanja. 

“ Ko ceniš sebe, ceniš svoj čas.”

Nekateri nam pridejo pokazat odnos za kratek čas a ti nam lahko pustijo permanentno lekcijo. Na začetku je lahko nekaj najtežjega, a čas jo vedno, če odgovor iščemo, razvozlja v duhu razumljenega.

Vsa razhajanja, krešanje mnenj, pomenijo le eno. To so ogledala, trigerji, ko se nas dotakne, da se izboljšamo, si podarimo širino ali stestiramo sebe in svoja prepričanja.  

Na nas je, da se naučimo razbrati kaj je moje. Dolgo sem se ukvarjala tudi z idejo, kako v ravnovesje postaviti ugajanje. Eni smo ugajalci drugi jemalci. Včasih sem mislila, da je ta lastnost slaba. Danes razumem in tega pri sebi ne bom spremenila. Ker v tem, da znam ugajati in da ugajam ubistvu uživam. 

“Sprejmi sebe in spremenil se bo tvoj pogled na Svet.”

V odnosih je vse stvar odločitev in postavljanja mej. Postavljamo jih sebi, ne drugim. To je zelo pomembno sporočilo tega zapisa. Do kam sebi dopustimo? Za osebno stabilnost ali napredek. 

In ker je težko vzpostaviti ravnovesje na vseh področjih življenja hkrati, se s tem zapisom poslavljam od globin, preteklosti in postavljanja odnosov.

To je za mene zdaj jasnočutno in srčno postavljeno.

V srcu in duši.

Naslednja poglavja namenjam…








Saturday, January 8, 2022

10 resnic po mojem izboru

Ko sem nazadnje slišala in ne prvič stavek, namenjen meni: "Tebi je treba porezati peruti. Letiš previsoko." Sem se resno zamislila.

Vprašala sem samo sebe, Kdo sem jaz, da bi nekomu to sploh izrekla? Ali je mozno, da nas prezenca nekoga ze po nekaj minutah prvega srečanja toliko ziritira, da nam besede tako lahkotno poletijo iz ust. Priznam, sem se zaustavila in zamislila, tudi predala priznanje, da sem se dobro soočila s tem kar mi je bilo predano. Še nekaj dni sem potrebovala, da ne oskrunim svojega dostojanstva z nestrinjanjem mimoidoče. A takšni "šoki" so potrebni, da se stestiramo, ko smo ustali iz pepela ali smo zares vredni in sposobni nositi ta krila.

Spoznanje: krila so namenjena nam vsem. Kdo jih bo nosil si je sam svoje poti krojač. Bodeče rezilo nestrpnosti do drugačnosti je eno večjih orodij temačnega sveta. Sem Hvalezna, da sem si tudi to razsvetlila.

Tu bom samo še dodala, zenski svet je lahko nekaj najbolj Milega, Čutnega in Ljubečega a ko ga zenska ne čuti se hitro spreobrne v zlohotno delovanje, ki na koncu vedno useka vzvratno. Tako je. Tak je zakon Vrhovnega. In samo On ve komu kaj pripada. In dokler se zenski rod ne bo slozno podpiral v naši prvisnskosti te nezne, čutne in zenstvene energije bodo prevare, intrige, tekmovalnost, ljubosumje, zavist še naprej najljubša igra teme, ki se tako rada poigrava z nami. 

Naj bo raje vodilo: Kraljica Kraljici krono popravlja.

V različnih stanjih, situacijah se lahko Hvalezno danes sprehodim po seznamu, ki sem ga sprejela za svoj smerokaz zivljenja. Ta mi je v opomnik, da nikoli ne odlozim svojih kril za katera sem trdo garala, da sem si jih zopet po vseh padcih v veri, da je zivljenje vredno ziveti, nadela. O ja, še bom letela.

1. z dnem, ko smo se rodili, pričnemo umirati. Zato živim zdaj in ne jutri.

2. nadomestljivi smo povsod in v vseh odnosih. Odnos se gradi, se ne zgodi samoumevno.

3. nihče ni odgovoren za mojo srečo. Drugi nas lahko občasno le dvignejo, podprejo.

4. naši starši Niso svetniki. Lahko nas celo učijo, usmerjajo napačno cel čas, zato bodi odvisen od sebe.

5. prijatelji. Nič ni večno.

6. pokazati ranljivost je prednost. Skrivanje občutkov in pretvarjanje, kako smo močni vodi v sesutje.

7. obsojati ljudi, ko se ne strinjajo z nami je izguba energije in časa.

8. znati opravičiti se, Oprostiti zivljenje zelo olajša.

9. prijazen nasmeh in topla beseda, to je tisto kar si bodo ljudje najbolj zapomnili o tebi.

10. ne skruni svojih vrednot v katere verjameš, da bi ugajal in bil všečen.

Kaksen je vaš seznam?

Izbiram Svetlobo in Krila, za Sebe in moji Deklici 💜💜💜



Tuesday, November 2, 2021

Kaj se zgodi, ko Duša sliši Dušo



Kdor me pozna, bere moj Blog ve, da se vedno rada dotaknem Globin. Tistega, česar se mnogi bojijo, ali ne želijo slišati. Kajti ravno tam se nahaja jedro za vse kar se nam na površju prikazuje, kot naša stvarnost. 

Ko sem bila letos poleti na potovanju v Barceloni pri mojem Mirotu, s katerim pripravljamo nekaj Zgodovinsko ultimativnega, sem spoznala Masima. Gospoda h kateremu gre Miro najraši na kavo in najboljsi rogljicček v Barci. 

Možakar, ki se poredko nasmeje in mu je prijaznost tuja za vse tiste, ki ga gledajo površinsko. 

Pravi takole: dam, kar dobim. Ko sem dajal preveč ni bilo prav, če dajem premalo jim spet ni prav. Nikoli ni prav. Zdaj živim samo še svoj prav.

Zakaj bi se prisiljeno smejal Ali  bil prisiljeno nasmejan samo zato, ker je tako prav. Konec koncev živimo v peklu. Kdo se smeji peklu? Preseneča me ta slepost ljudi, ki verjamejo v boljši jutri. In teorija gremo v Raj. Zemlja bi morala biti Raj, pa smo jo spremenili v Pekel. Ker njim iz pekla, ki vodijo ta kocept sveta to tako paše. In me vpraša, Zakaj Ana misliš je na zemlji toliko trpljenja, pomanjkanja, hrepenenja, bolezni? Če bi na zemlji bilo smiselno živeti, Kdo bi si želel, vseh teh težkih stanj in občutkov? Zakaj se duše sploh vračajo sem? Kaj je sploh človeška naloga na zemlji? Vsi so egoisti, materialistične podgane, ki se samo še brezčutno in čredno množijo.

Padla sem v pogovor, ki ni imel konca, saj sva zaplavala v Zgodovino in njegove poglede na trenutno stanje, ki se zgodovinsko ponavlja, kot 3tja svetovna Biološka vojna, ki jo večina ne želi videti kaj šele slišati.

A jaz ne bi bila jaz, če v vsem tem ne bi našla kaj pozitivnega in tudi sem, verjamem, da se dogaja Nova zavest človeštva, prihaja nova ureditev, ker vse kar je še iz stare družbene ureditve se iz dneva v dan vse bolj in bolj nam vidno ruši. Odnosi pokajo, nesoglasja so vse bolj glasna, in prostor, ki je bil včasih rezerviran informacijsko za peščico je odprl svoja vrata resnici širšim na plano.

Da se mi ne odpelje od poplave vseh informacij sem se vsega lotila sistematično. 

Najprej je potrebno vse skupaj prečistiti, razbrati kaj so teorije zarote, kaj pije vodo in je že zdavnaj dokazljivo. Potem je potrebno to novo zavest uglasiti. Bere se preprosto a začne se spet z delom na sebi. Ste opazili, kako En sam človek včasih s kakšno novico premakne in se dotakne več ljudi, kot vodljiva čreda, ki vse bolj zgublja na moči. Masima bi mnogi takoj označili za negativneža, pripadnega teoriji zarot, mnogi si ne bi vzeli niti minuto časa, da bi zares slišali njegov glas, kaj sploh sporoča. 

Ko se naučiš poslušati se vedno pokaže, da vsak naš sogovornik prinaša delček nečesa, kar smo iskali ali nas je zanimalo, ali sami nismo našli odgovora. 

Izpostavila sem Zgodbo z njim danes, ker je res model, meni bil trd oreh. A ko mu prisluhneš z dušo, slišiš.  

Ko Duša prisluhne Duši se povezujemo in slišimo na drugih ravneh. Takrat oblika telesa, barva kože, izgled, status, starost, spol nima pomena.

Na kateri stopnji se poslušate, slišite?
1. zemeljska
2. dušna
3. duhovna

Zaključek druženja z Masimom, moja vsebina se je obogatila z širišim pogledom na svet, podarila sva si pristen objem, nasmeh in nastala je slika za večen spomin. 


Zalivajmo svoj Raj s toplim in srčnim nasmehom, negujmo odnose s spodbujanjem strpnosti in ne izgubimo Vere v boljši jutri. To nam pripada.

Svetlobni Objem

Wednesday, October 27, 2021

5 minut čiste Svobode

Najtežje od vsega je ujeti trenutek in ga občutiti, kot neskončnost, ki se ji reče Svoboda. 

Ukvarjam se s podaljšanjem tega občutka. Ko ga ozavestiš in ga zaživiš, ti je novo, nazaj ne želiš. Samo še to šteje, ta vajb. Ta lahkotnost bivanja ne glede na okoliščine, dogodke, situacije. Tudi če ostaneš sam. Verjemite mi, testov do tega stanja na poti je Veliko. Takrat borbaš s sabo, si rečeš večkrat, mi je bilo tega res treba. A vseeno ne obupaj. In ne pozabi takrat na Vero. Ker ravno ta te vodi do cilja. 

In vse to je v nas. V našem notranjem vesolju. Čakalo, spalo, da pride na plano. V svoji Zavesti danes ponižno Hvaležna Svetlobi za ta dar. In to prav vsem nam pripada. Do tega nas loči le naša Svobodna Volja. Tako je. Nihče nam tega ne preprečuje. Vse to je tu. Na nas je, ali si vzamemo to za Cilj ali ne. In. Koliko smo zares odločeni, da je to zares naš Cilj. 

Hvala Lajf. 

In ko pogledam to sliko, je vse jasno. Čemu in zakaj slačimo z delom na sebi, plast za plastjo. Darovi Milosti tega notranjega Miru so nagrada, ki tam stoji prav za vsakogar. In Ko se ta pokaže še v odnosih, takrat veš. Da je to Ta Tvoja čista Zmaga ❤️. Takrat zavriskaj in si čestitaj. #live #love #life & #learn



Ko si najmanj razumljen, (od okolice) takrat največ delaš. Meni največja osvoboditev je bil trenutek, ko nisem več imela odgovora na vse. Ko sem se ustavila in globoho udihnila, da je tudi tako ok. Brez da vse razumeš, a kljub temu veš. Ker čutiš. Občutiš. In ne bežiš več, begaš z čutečimi nihanji. Vse se je končno postavilo. Vse po čemer sem Hrepenela. Ni potrebe več po potrditvah. To je največja svoboda. In samo še si. 

Vsem, ki ste na poti ali šele stopate na pot samospoznavanja sporočam Glasno, vredno je vsakega trna!!! Vsakega. 

Če potrebuješ okolje, da govoriš, da se ponavljaš, ga izkoristi v svojo dobrobit, ko to počneš z zavedanjem, takrat deluješ in tudi tako je prav. Tudi to obdobje je potrebno. 

Če se želiš odmakniti. Daj se. Odmakni se in naredi korak, ki je bil drugačen od prejšnjega. Stestiraj vse dokler ne prideš do koraka, ki ga prepoznaš, da ta je pa tvoj. Kako to veš? Veš. Ker takrat se tvoja cela bit, Tvoja Zavest sinhronizira z Vsem kar si. Takrat celo tisto kar je bilo do tega trenutka pomembno, postane nepomembno. 

Ti paradoksi so zanimive plasti notranjega odkrivanja. 

Za 5 minut te Svobode je vredno živeti. Vendar zapomni si. Ko pride 5 minut, pride tudi ura, dan, leto. Na koncu? Ne vem še. To bom še odkrivala. 

Objem iz Srca v Srce vseh Svobodnikov 

Sunday, October 17, 2021

Kako si?

Ko postaviš vse, vse kar si zastavila do danega trenutka in se to zgodi, ko gora pogleda čez gladino, pride trenutek, ko si ponižno Hvaležna in se zavedaš, da ti je uspelo. Da prehojena pot ni bila zaman. Hvaležna in končno mirna v duši, potem Spoznaš, da ta trenutek traja prekratko, zeliš si ga še in še več. A že nastajajo novi projekti, izzivi, ideje, želje. Kreativi ni konca. Toda od tu naprej, prizemljeno. Strpno in s pravimi ljudmi. 

Kot OSHO pravi: "Biti kreativen pomeni biti Zaljubljen v zivljenje."

Tako preprosto je to To. Raziskovalni duh v meni, ne počiva. Ta kliče po več in še. Torej. Preneham z razglabljanjem in preprosto svobodno končno živim.

Super sem. Pa ne klišejsko super. Res sem OK. Zdrava in Hvaležna za vse in danes tukaj spretno bolj modra, pripravljena na jutri. Umes sem dopolnila 40, se potrigla, se preselila v svetlo večje stanovanje, si nalozila 5kg in zdaj se spoznavam s svojim telesom na novo, in res drži, da se po 40tem vse spremeni. Vse se prime. auuuu...

Skoraj leto dni je  za mano od zadnje objave. Leto dni od kar sem se umaknila iz družabnih omrežij. Včeraj sem pokukala, kaj vse sem zamudila in spoznala, da prav ničesar. Z izjemo lepe pravljične poroke, ter kolegice, ki je postala mama. Čestitam obema iz srca.

Spoznala sem, da vse kar je pristno ostane in se pristno tudi nadaljuje. Vse kar je potrebno od informacij, da jih vem, so prišle do mene, ob pravem času. Torej. Sem kaj zamudila? Ne. Sem pa zagotovo veliko pridobila.

Podarila sem si kvaliteten čas Samospoznavanja in ta se nadaljuje. Spoznala, kako žalostno je, da nam družbena omrežja krojijo zivljenje, kradejo dragocen čas, nas zapeljujejo v največkrat neresnična življenja drugih in danes ponosna na sebe, da sem se odločila za družbeni molk, ker sem v tišini in miru zopet veliko novega o sebi spoznala. Zaživela sebe in življenje veliko bolj unikatno in zrelo. Se tudi srčno zaljubila…

Od te zrelosti naprej sem končno dokončala knjigo, ostalo je še nekaj fines, zaprla salon, se poslovila od iztirjenega leta, ki je bil še zadnji test, da vidim, kako zelo odločena sem zaživeti sebe na višji vibraciji o kateri cel čas govorim. Premagala strah odprla firmo, ter pričela z realizacijo vseh idej, ki so ves čas, kot dežne kapljice kapljale v morje moje čiste globine. Čas je za površino.

Kdaj ste nazadnje nekoga vprašali Kako si? In mu dejansko prisluhnili? Ga slišali?


Kot vedno in nadaljujem v tem duhu, dodajam komad, ki me je prebujal, dvigoval in spuščal. 

I am back :-)